Dve tretjini pogrešanih se vrne samih

Nekateri ne zmorejo več, drugi bežijo
"Pogrešanje osebe v okolju, kjer živi in dela, navadno ni posledica kaznivega dejanja, je pa pogosto izraz in končni izid globljih konfliktov v osebi v interakciji z njenim okoljem. Po drugi strani pa lahko opozorimo na primere iz preteklosti, ko so se za navideznim odhodom osebe skrivala huda kazniva dejanja," nam področje pogrešanih oseb predstavi Drago Menegalija, tiskovni predstavnik policije za področje kriminalitete.

Čas izginotja povezan z razlogi
Samo ta teden smo poročali o dveh primerih pogrešanih oseb. Ena izmed njiju se je medtem že vrnila domov, druga (Vera Polenik iz Maribora) je še vedno neznano kje.

"Beležimo večji delež pogrešanih oseb moškega spola. Starostna struktura iskanih oseb se v primerjavi s prejšnjimi leti ni spremenila. Čas pogrešanja človeka je odvisen od posameznih primerov, lahko je to samo nekaj dni, ko minejo 'razlogi' za izginotje oziroma ga v tem času najde policija, če pa gre za drug vzrok izginotja, potem je ta čas lahko tudi daljši. Največji del pogrešanih oseb se vrne po dveh do treh dneh, manjši v nekaj tednih, v obdobjih, daljših od nekaj mesecev ali let, pa je teh primerov bistveno manj," pojasnjuje Menegalija, ki poudarja, da je obvladovanje te problematike uspešno le pri pozitivnem sodelovanju med policijo, prizadetimi osebami in širšo javnostjo.

Dve tretjini se jih vrne samih od sebe
Med vzroki za izginotje mladih navaja težave v šoli, nasilje v družini, raziskovanje; pri starejših je to pogosto povezano z zdravjem (demenca, bolezni). "Največ pogrešanih, ki jih išče policija, se samih vrne domov (med 60 in 70 odstotki), policija sama najde okoli 10 odstotkov vseh iskanih oseb, pri iskanih mladoletnih osebah in otrocih je odstotek nekoliko višji, in sicer od 50 do 60 odstotkov. Približno 15 odstotkov jih najdemo mrtvih (ali izvršijo samomor ali so omagali, opešali, ali pa so doživeli nesrečo). Približno odstotek primerov je takih, kjer so pogrešane osebe žrtve različnih kaznivih dejanj," statistične podatke pojasni tiskovni predstavnik policije.

Napotki za vse
Kdo je pogrešana oseba? Kot pogrešano osebo policija obravnava tistega, ki je iz znanih ali neznanih vzrokov odsoten iz določenega okolja in je policija o tem obveščena ali to sama zazna ter za izsleditev te osebe izvede določene ukrepe. "Zmotno je mišljenje, ki se pojavlja v javnosti, da je glavni element za status pogrešane osebe časovni dejavnik odsotnosti iz okolja. Pri pogrešanjih je treba namreč nujno upoštevati logično sprejemljiv čas pogrešanja in vidik preteklih navad osebe," opozarja Menegalija. Odsotnost mora biti daljša od običajne, predvsem pa nepojasnjena.
Kaj storiti? Pogrešanje osebe lahko prijavi vsakdo – bistveno je poznavanje pogrešane osebe in sposobnost podaje relevantnih podatkov ob prijavi (individualne telesne in duševne značilnosti pogrešanega in okoliščine pogrešanja ter okolja, kjer je pogrešana oseba živela in delala).
Vloga policije: po prejemu obvestila policija oceni, ali je treba takoj izvesti iskalno akcijo na določenem območju; koga je treba vključiti v iskalno akcijo (na primer sile za zaščito, reševanje in pomoč) in katera območja oziroma objekte pregledati. Akcijo ponavljajo toliko časa, dokler je to smiselno.

Če obstaja sum, da je oseba storila samomor, pridobijo tudi primerjalne podatke (DNK). Če sumijo, da je pogrešani žrtev kaznivega dejanja, izvajajo vsa kriminalistično-tehnična opravila v kriminalistični preiskavi.

"Dejstvo pa je, da se z oddaljevanjem od časa, ko je bila neka oseba zaznana kot pogrešana, in povečanjem stopnje in obsega preverjenih podatkov, ki jih policija zbere, intenzivnost iskanja zmanjšuje, saj se krog nepreverjenih podatkov o pogrešani osebi in njenem nahajanju realno zmanjšuje," še pojasni Menegalija.