Evro je bil bolan že ob rojstvu

Kako vidite razmere v Sloveniji?
Na bančnem področju je stagnacija. Lani je bančni sistem kot celota prvič v 19 letih posloval z izgubo, izguba letos po devetih mesecih je že večja kot lani v vsem letu, kreditna rast je negativna. Temeljno gibalo rasti so investicije. Če bi imeli rast med tremi in štirimi odstotki, se ne bi ukvarjali s proračunom in stroški javne uprave. Ob taki rasti lahko Slovenija funkcionira normalno, tudi pri takem ustroju, kot ga imamo.

Kako doseči tako rast?
Po mojem prepričanju je ni mogoče vzpostaviti tako kot v bližnji preteklosti. Državi so postavljene nove omejitve za zadolževanje, za modernizacijo železnic ne bo mogoče uporabiti enakega modela kot za avtoceste. Država sama mora zdaj dati zgled, z modeli, ki jih uporabljajo drugje: s koncesijami, z javno-zasebnim partnerstvom, joint venturjem (skupnim podjemom), time sharingom (časovnim zakupom), skratka z oblikami, kjer se zmanjšuje vloga dolžniškega kapitala. Če država tega ne bo naredila, bomo še naprej imeli le izjave, kako smo dober trg za tuj kapital, v resnici pa to nismo. Ta razkorak vzbuja nezaupanje, pri kapitalu pa je zaupanje alfa in omega. Zaupanja ni mogoče kupiti, treba si ga je zaslužiti.

V politiko je vstopilo nekaj novincev. Kaj jim svetujete?
V takih tekmah so ljudje radodarni z obljubami. Mislim, da moramo biti ljudje veliki realisti in dobro oceniti realnost raznih obljub. Tukaj se ne da narediti čudeža, nikjer se ga ne da. V arabskem svetu padajo diktature, v Evropi so zaradi trgov začele padati vlade. Trgi so tisti, ki danes sodijo, kdo je uspešen in kdo ni. Se pa zavedamo, da trgi niso moralno nevtralni, vedno se dogajajo špekulacije. Štejejo dejanja, ne obljube. Če obljuba ni uresničena, na trgih nima nobene vrednosti.

So načrti evropskih politikov za reševanje evra iskreni?
Bil sem prisoten pri nastajanju evra. Že takrat se je ugotavljalo, da od maastrichtskih kriterijev, kar zadeva javni dolg, odstopata Belgija in Italija. Že ob rojstvu evra se je v najvišji politiki to vedelo in toleriralo. Tudi monetarna kača je pokazala, da določene valute ne vzdržijo fiksnega tečaja: funt, francoski frank in italijanska lira. To pripovedujem zato, da razumemo, da današnja situacija ni od včeraj; delno je od vsega začetka. Ti, ki so maastrichtske kriterije izpogajali, so jih sami najprej kršili. Valuta je konsenz političnih elit; to sta bila tolar in prav tako evro.

Ampak kaj lahko zdaj storimo?
Cena na nemško zadolžitev je pod dvema odstotkoma, za Italijo pa več kot sedem. Razlika znotraj valute in prednost za Nemčijo je ogromna. Moral bi se zgoditi neki kompromis. Evroobveznica bi pomenila solidarnost, saj bi lahko upnik izbiral, katera država ga bo poplačala. Najmočnejši te solidarnosti ne želijo prevzeti. Jasna je želja, da se odgovornost za previsok dolg najprej usmeri na dolžnika, solidarnost pa ni predvidena, toda če je ista valuta, bi moral biti neki dodaten dogovor. DDV je lahko od 16 do 25 odstotkov; to je ogromen razkorak. Če plačuješ pri nas 20, Skandinavci med 23 in 25, nekje samo 17 odstotkov. Kakšne razlike so že samo v izhodišču na istem trgu pri isti valuti. Evropa bo morala nekaj narediti.

Pogovori o tem, kako reševati prezadolženost Grčije, so bili dolgotrajni. Bi bila škoda manjša, če bi se dogovorili prej?
O tem ni dvoma. Če je nekdo nesposoben plačil, potrebuje zelo jasen program in realen čas. Stvari je nemogoče sanirati z danes na jutri. Dolg je treba časovno reorganizirati, skladno s tem pa sprejeti zaveze. Maja 1983 – nikoli ne bom pozabil –, ko je Jugoslavija prišla v dolžniško krizo, je prišel Mednarodni denarni sklad in pripravil pogoje, pod katerimi bi pomagal. Med temi je bila zamrznitev plač in cen, racionalizacija; takrat je država uvedla bone za bencin in to so striktno kontrolirali. Vsega denarja niso dali naenkrat, ampak le kolikor bi se spoštoval dogovor. Moraš pa biti realen; pustiti moraš, da dolžnik preživi.

Ali ni odpis dolgov nagrada za neodgovorno vedenje? Tak je namreč vtis pri ljudeh.
Taka ocena je realna, človeška. Če je grešil, mu odpusti in mu daj še darilo – to je težko razumeti. Že ko je bila sprejeta odločitev, da Grčija prevzame evro, je bila narejena velika izjema. Če človeško presojate – bili so šibkejši, a so jih vseeno sprejeli, kar pomeni, da so vedeli, da je tveganje večje. Velika množica upnikov je imela takrat velike koristi, saj so za stare obveznice tudi po uvedbi evra ostale visoke obrestne mere, ki so prej veljale za lire in drahme.

Je dolžniška kriza v Italiji primerljiva z grško?
Italija je država, ki ima od začetka visok dolg; to je življenje z visokim krvnim pritiskom. Na začetku je bil dolg 105 odstotkov, danes je 120 odstotkov BDP. V teh 12 letih ni bilo velikega prirasta. Ves čas je s tem živela in dobro gospodarila. Na drugi strani je italijansko prebivalstvo zadolženo najmanj (28 odstotkov BDP), samo slovensko je manj, nemško prek 65 odstotkov, dansko in nizozemsko pa prek sto odstotkov. Pa so to super države. Opozoriti želim, kako so stvari relativne. Trgi so 12 let stanje tolerirali, zdaj ga pa tako kaznujejo. Človek dobi občutek, da je to fokusirano na določene ljudi in določeno politiko, da se mora spremeniti.

Ali lahko evro propade in se vrnejo nacionalne valute?
Verjamem v evro, verjamem v odgovornost najvišjih. Verjamem, da bodo rešitev našli, čeprav je zdaj veliko taktike, to je jasno. Prihodnje leto bodo volitve v Nemčiji, Franciji, Španiji, kot kaže, tudi v Italiji. Valuta in cenovna stabilnost pa ne poznata mandatov, štiriletnega kolobarjenja.

Kaj bi bankrot Grčije ali Italije pomenil za evro?
Absolutno dodatno nezaupanje. Bankrot pri državi ni stečaj, to pomeni le, da zamuja s plačilom. Država je le organizacija, ki propade, to dobro vemo. Dežela z ljudmi pa ostane in dolgovi se ne pozabijo.

Lahko Evropska unija preživi brez evra?
Da bi evro propadel, ne verjamem. Potem bi propadla ideja o evropskem sodelovanju. To bi bila škoda za vse. Kdor misli, da le za manjše ali zelo zadolžene, se moti. Te izgube bi bile velike za vse, po eni od študij bi za Nemčijo to pomenilo deset odstotkov BDP ali še več. Običajno ljudje ne vedo, koliko stroškov je v majhni odprti ekonomiji, kot je slovenska z lastno valuto. Lahko vam povem, da je bil ta strošek velik. Centralna banka mora nastopati na trgu, če cilja tečaj, moraš reagirati na strani ponudbe ali povpraševanja in to plačati.

Kaj težave v Italiji pomenijo za UniCredit, ki ima sedež v Italiji, in ali se lahko prenesejo tudi v Slovenijo?
Nobenega problema ni. Formalni sedež je v Italiji, sicer pa so trije glavni centri, še Dunaj in München; naši lastniki so zelo razpršeni. Naša banka deluje skladno s cilji, dosega rezultate. Lani je bil dobiček večji za 40 odstotkov, letos bodo rezultati enaki kot lani ali še boljši. Naš portfelj so posojila prebivalstvu in slovenskim podjetjem, del gre tudi slovenski državi. Če ne boš verjel lastni državi, komu pa boš? V tuje papirje pa ne vlagamo.

So pozivi, da bi država morala uvesti neomejeno jamstvo za vloge v bankah, umestni? Zdaj namreč velja sto tisoč evrov.
Ne zdi se mi potrebno. Pri 14,5 milijarde evrov hranilnih vlog je zelo malo takih, ki presegajo ta znesek. To jamstvo spodbuja moralni hazard; če jamči nekdo tretji, je lahko tvoja poslovna politika bolj rizična. Tudi deponent bi moral imeti večjo skrb in se vprašati.

Je smiselno prihranke delno pretopiti v dolarje, funte, norveške ali švedske krone?
Če se greš to razpršitev, moraš slediti gibanju na trgih. Večino prihrankov imam v evrih. Tukaj živiš, tukaj ustvarjaš, jaz se ne grem te trgovine, da bi na podlagi tečajnih razlik špekuliral.