Zaradi neplačil gradbenikov je vaše podjetje v težavah. Čigav podizvajalec ste bili?
Največje težave imam v Celovških dvorih. Gradi jih Vegrad, vendar jaz ne delam zanj, pač pa za podizvajalca Accuro. Ker oni ne dobijo denarja od Vegrada, ga tudi mi ne.
Vedno najbolj nastrada zadnji v verigi. Poznam kup primerov iz Celovških dvorov. Gre za podjetnike, ki imajo delavce z juga. Na gradbišče pripeljejo 20 delavcev z juga in jim uredijo vizume.
Artur Javoršek. Ima podjetje FV Sport, ki se ukvarja s strojnimi inštalacijami in savnami. V Celovških dvorih je nameščal avtomatske gasilne naprave za primer požara oziroma pršilnike. Zato zdaj v sinovem podjetju Instalacije Javoršek dela na projektu hotela v središču Ljubljane.
Ugledni neplačniki. Kot zanimivost pove, da so med fizičnimi osebami neplačniki pogosto vplivni ljudje. “Rečejo: 'Ti bom pa poslal davčno, da te bodo dobro pregledali,'” pravi.
Gre za razne kvazizidarje, ki delajo, delajo, delajo, nato pa tisti, ki jih je pripeljal, ne dobi plačila. Vegrad pa se dobro zaveda, da takšni podjetniki, ki bi pripeljali novih 20 delavcev,
stojijo v vrsti.
Kje pa je največja težava za vas?
Mi denimo delamo za razna velika podjetja, na primer Gradis, Vegrad, SCT. Prej je bila največja težava, da si izstavil račun in moral takoj plačati 20 odstotkov DDV.
Čeprav račun ni bil plačan, si DDV moral plačati. Kaj je bil rezultat? Delali smo, za to pa smo morali še plačati! Od 1. januarja je nekoliko lažje, ker DDV ni treba plačati.
Konec lanskega leta pa se je že dogajalo, da preprosto nismo izstavljali računov. Kajti tudi če si želel odlog plačila, si moral prinesti potrdilo sodišča, da dolžnika tožiš.
Pa ste tožili?
Tožiti te firme je druga stvar. Lahko jih tožiš, ampak težko boš hitro kaj dobil, poleg tega bodo zahtevali razne sodne izvedence in podobno. Tudi dela so taka, da lahko vedno najdejo kakšne napake. Tega si majhna podjetja ne morejo privoščiti; stroški lahko nanesejo tudi do 20 ali 30 tisoč evrov.
Koliko vam dolgujejo za delo v Celovških dvorih?
Meni so plačali približno 60 odstotkov celotne vsote, okoli 50 tisoč evrov mi še dolgujejo. Dela smo končali konec februarja, zadnje plačilo pa smo prejeli julija lani.
Od začetka so plačila nekako prihajala, potem pa se je ustavilo. Za Vegrad vem, da je Accuru dolžan okoli 60 odstotkov denarja, ampak oni na srečo niso tako majhni. Zadovoljni bi bili tudi s kakšnimi konkretnimi garancijami, a Vegrad noče dati niti tega.
Toliko časa niste prejeli denarja ... Kako da ste sploh vztrajali?
Plačilni roki se gibljejo od 60 do 90 dni. To je tisto, kar podpišeš na papirju. Potem pa gre takole: 30 dni delaš in izstaviš prve papirje. Oni potrebujejo 15 dni, da ti to potrdijo ali pa ne.
Plačilni rok začne teči takrat, ko potrdijo. Od takrat torej še 90 dni. Delaš pet mesecev, da lahko pričakuješ prvi denar. Potem ga ne dobiš, še malo ti obljubljajo, dokler nisi popolnoma obupan, zaposlenih ne moreš plačati in moraš zadevo zapustiti. Če jo zapustiš, pa tako ali tako ne dobiš plačano! Jaz sem v Celovških dvorih zadevo dokončal prav iz tega razloga.
Na račun trenutnih razmer se dogaja tudi to, da tudi tisti, ki so bili do zdaj redni plačniki, delajo takole: “Če hočete, da vam plačamo v roku, boste dali pa deset odstotkov popusta.” In to potem ko je že vse dogovorjeno, ko se bliža plačilni rok.
Kdo je po vaše kriv za nastale razmere?
V največji meri je kriva država, ker na položaje, za razne menedžerje postavlja ljudi iz politike. Tu imate primer Bavčarja, pa tudi Hilda ni nič boljša, Tovšakova mislim.
Drugo je privatizacija – ljudje so kupili firme, privatizirali, pri tem pa iz svojega žepa niso dali ničesar. In tudi če jih zdaj preganjajo, svojega premoženja ne bodo izgubili; na račun tega pa so si veliko nagrabili. Odpirali so kvazipodjetja, poštne nabiralnike ...
Ne morem razumeti, kako je država lahko to dovolila. To se je poznalo zlasti v gradbeništvu. Ogromno se je gradilo tako, da se sploh ni vedelo, kaj bo kdo plačal. Dali so kredite, v resnici pa ni bilo nobenega resnega načrta. Tak primer so Stožice.
Artur Javoršek
Ne, davčna uprava me je blokirala. Zdaj delam v novem, sinovem podjetju.
Koliko ljudi pa ste imeli zaposlenih?
Od štiri do pet, nekaj časa jih je bilo tudi do dvanajst. Večina jih tudi zdaj dela pri nas.
Ste jim plače lahko redno izplačevali?
Pri plačah mi je nekako uspelo. Kredit sem vzel tudi nase osebno, da sem jih lahko poplačal. Na firmo ga ne moreš vzeti, ker dajo vse banke roke stran. Ni mi pa uspelo plačati vseh prispevkov za delavce.
Je težko dobiti kredit?
Jaz sem na primer dobil 25 tisoč evrov kredita, čeprav sem ga želel 30 tisoč, pa še za to sem moral vzeti hipoteko na svojo hišo. Pri tem smo se morali kot porok vpisati žena, tast in seveda jaz.
Pa še potem se večina bank sploh ni hotela pogovarjati. Velika podjetja pa dobijo milijonske kredite na podlagi nekih čudnih
garancij.
Kako so zaposleni sprejeli neredna izplačila in dejstvo, da vam prispevkov ni uspelo plačati?
Bolj ali manj mi je uspelo izplačevati njihov zaslužek; mogoče je bilo kdaj mesec zamude, pa so prihodnji mesec dobili dve plači. Dostikrat sem jim plačal na roke.
Zadeve z delavci sem vedno poskusil nekako rešiti. Če ni bilo denarja, sem jih vprašal, kdaj bi ga res nujno potrebovali. Če je nekdo rekel “25. potrebujem denar”, sem mu ga obljubil in se tega tudi držal, zato z delavci nisem imel posebnih težav. Včasih sem si od kolega izposodil dva tisoč evrov, pa mu jih teden pozneje vrnil.
Kako boste poplačali preostanek obveznosti svojega podjetja?
Upam, da bom kaj dobil. Odprtih imam nekaj tožb. Če bi dobil vsaj 90 odstotkov tistega, kar mi dolgujejo, bi bilo dovolj, da bi poplačal vse, pa še nekaj bi ostalo.
Kaj pa vaši dobavitelji?
Z večino imam dogovore, da jim bom poplačal iz te nove firme. V vsej tej nateganciji so dobavitelji čisto zadnji. Pri njih gre tako, da greš do prvega, izpolniš tisti limit, potem pa do drugega, tretjega ...
Vedno upaš, da boš dobil kak denar in poplačal. Z enim na primer rešujem takole ... Rečem mu: “Potrebujem za dva tisoč evrov robe; daj, ti bom nakazal tri tisoč, ti pa mi je daj za dva tisoč, pa ti bom za tisoč evrov zmanjšal dolg.”
Se težave v podjetju poznajo tudi v vašem družinskem življenju?
Seveda. Kadar ne plačaš delavcem, tudi sebi ne. In doma v nič ne vlagaš – ves denar, ki pride, gre. Sproti gasiš požar.
Prepiramo se ravno ne, smo vajeni takih okoliščin. Žena hodi v službo in pač živimo z njeno plačo. Pa vozi službeni avto. Malo
kombiniramo.
Se trg že obrača na bolje?
Ne bi rekel. Samo to je boljše, da ob izstavitvi računa ni treba takoj plačati DDV.
Kakšna je torej perspektiva, če se razmere ne bodo izboljšale?
Se bom pač bolj orientiral na te zasebne posle, po hišah. Pri določenih zadevah se je treba tudi znajti. Od nekoga recimo kupuješ, nato pa zanj delaš in ti ni treba plačati.
Najbolj kritični so veliki posli. Ko gre za velik posel, si ne moreš privoščiti, da bi delal na treh lokacijah hkrati. Deset delavcev na enem projektu dela na primer eno leto – pomislite, koliko je stroškov za njihove plače samo za eno leto. Tudi če jih ne plačaš prav bogato, je to 200 tisoč evrov. In če ne dobiš nič plačano ...
Verjamete, da bodo na primer posli, ki naj bi jih Vegrad sklenil v Libiji, poplačali dolgove, kot je vaš?
Tudi če imajo dogovorjene posle, sem prepričan, da jim ni uspelo s takimi cenami, kot jih postavljajo v Sloveniji.
Pomislite, kakšni stroški so, da pripeljejo tja svoje stroje, da nekaterih delavcem plačajo prebivališča, dnevnice, višje plače ...
Verjamem, da bo nek zaslužek, ampak njihove težave se kopičijo že leta in leta; mislim, da to ne bo
rešitev.
Imajo vaši kolegi podobne težave?
Seveda, vsi. Ampak ni tako, da bi skupaj sedli za mizo in povedali, kako in kaj. Vsi malo stokamo, kako težko je, o kakšnih podrobnostih pa večina ne želi govoriti.
