Vendar! Zakaj, za vraga, je hotel imeti Türk na vladnih sejah svojega človeka?! Je hotel biti neposredno obveščen, če ga kateri od ministrov opravlja, ali kaj? In kako se je zgodba končala?
Vprašanja niso zanemarljiva. Odgovori še manj. Še zlasti zato, ker krožita še vsaj dva indica, ki kažeta, da se želi predsednik republike dejavno ukvarjati z zadevami izvršne oblasti.
Prvič, izbira zunanjega ministra. Po neuradnih namigih se pri Zoranu Jankoviću menda ne mučijo zelo z iskanjem močnega zunanjega ministra. Bolj jim paše nekakšen novi Žbogar, torej minister, ki bo skrbel predvsem za tehnikalije. Oblikovanje odgovorov na vsebinska zunanjepolitična vprašanja pa bo prepustil Türku.
In drugič, Türkova čudna izjava glede prodaje Mercatorja. Nekateri so razumeli, da Türk prodajo podpira, drugi, da ji nasprotuje, tretji so prepričani, da je bil deležen močnih lobističnih pritiskov in se je diplomatsko izmazal. Nihče pa izjave ni razumel tako, kot jo je hotel prikazati Türk – kot njegovo mnenje. Predsednik republike pač ni navaden državljan in njegovo mnenje šteje več kot mnenje, recimo, kakšnega novinarja. Že dejstvo, da je mnenje ubesedil, nam mora nekaj povedati.
Seveda ni nič narobe, če predsednik republike pove to in ono in če ga zanima, kaj delajo ministri. Ni pa zanemarljivo dejstvo, da Türk in Janković pripadata isti struji. Da se bosta najbrž pri večini vprašanj zelo ujela.
Takšnega položaja še nismo imeli. Milan Kučan in Janez Drnovšek sta si bila neredko navzkriž. Drnovšek in Janez Janša itak. Še Drnovšek in Tone Rop sta si bila manj blizu kot Türk in Janković.
Prihajamo v obdobje tesnega prepletanja predsedniške in premierske funkcije. Slovenija izgublja eno pomembnejših varoval.
Tuerka so vrgli iz OZN. Zdaj ga bomo še mi vrgli iz SLO.
tudi tvoj ata nima najbolj prefinjenaga vonja, mar ne?
tudi tvoj ata nima najbolj prefinjenaga vonja, mar ne?