Tjaša Hrženjak je vodja enote Združenje za Moč Maribor, kjer pomagajo žrtvam spolnih zlorab. Pravi, da so žrtve pri nas izpostavljene sistemskemu nasilju. Inštitut za kriminologijo je nedavno v obsežni raziskavi ugotovil, da so kazni za storilce spolnih zlorab zelo nizke. Večina izrečenih kazni je minimalna ali celo nižja od predpisanega minimuma.
Bi lahko za začetek, prosim, razložili, kaj sodi pod definicijo spolne zlorabe? Ta verjetno ne opredeljuje le posilstva oziroma penetracije?
Obstajata dva izraza, ki ju pogosto uporabljamo; spolno nasilje in spolna zloraba. Strokovnjaki raje uporabljamo prvega, saj ta vključuje več pojmov; spolne zlorabe otrok, posilstva, spolna nadlegovanja, otipavanja, spletna nadlegovanja ... Čeprav večina ljudi ob misli na spolno nasilje pomisli na posilstvo, je tega manj kot ostalih oblik.
V osnovi gre za zlorabo moči ene osebe nad drugo, praviloma šibkejšo osebo. Ta je lahko v podrejenem položaju zaradi različnih razlogov; če gre za otroka, je lahko šibkejši že v razvojnem oziroma fizičnem smislu, v partnerskem odnosu pa gre lahko za zlorabo naklonjenosti žrtve do storilca.
Po nekaterih podatkih je v 80 odstotkih zlorab storilec nekdo iz družine (oče, mati, brat, stric). Kaj doživlja otrok, zlorabljen s strani osebe, ki bi mu v osnovi morala nuditi največ varnosti?
Otroci v takih situacijah čutijo različne stvari. Kako bo nanje zloraba dolgoročno vplivala, je odvisno od več dejavnikov; kvalitete odnosa, dolžine in pogostosti zlorab, načina zlorabe in morebitne vključenosti manipuliranja. Manipulacije so pri zlorabah otrok zelo pogoste. Ti se naučijo zadovoljiti potrebe svojih staršev, kar dolgoročno pomeni, da zanemarijo svoje potrebe in niso več v stiku s samim seboj. Ker so venomer na voljo, tudi v odrasli dobi vstopajo v odnose, kjer so v podrejenem položaju. Tak odnos jim je blizu, saj je to edino, kar poznajo.
Največkrat govorimo, da so storilci spolnih zlorab nad otroki moški. Ali so tudi ženske?
Ženske storilke obstajajo, vendar so izjemno redke. Takih je približno 10 odstotkov. Izhajam iz naše prakse, kjer se najpogosteje srečujemo s primeri, pri katerih je žrtev ženska, moški pa storilec. V družbenem pogledu na ženske še vedno prevlada podoba ženske kot skrbne matere, zato so primeri žensk storilk še bolj tabuizirani.
Ali obstaja tipičen profil spolnega nasilneža? Kako ga prepoznati?
Navadno gre za običajne ljudi, ki v ničemer ne izstopajo; imajo družino, hodijo v službo in v svojem okolju normalno funkcionirajo. Zato okolica pogosto ne verjame obtožbam o spolnem nasilju. V njihovih očeh gre za izjemno prijetno osebo, ki ima rada otroke, je prijazna, zgovorna, tudi šarmantna.
Tipičen profil storilcev torej ne obstaja. Najbolj zgovoren pokazatelj je način vedenja oseba do svojih najbližjih. Spolni nasilneži namreč pogosto izvajajo tudi fizično in psihično nasilje.
Zmotno je tudi prepričanje, da so vsi, ki zlorabljajo otroke, pedofili. To ne drži, saj je pedofilija spolna motnja. Številne raziskave so pokazale, da ni nujno, da pedofili zlorabe tudi izvedejo. Pogostejša praksa je, da o otrocih zgolj fantazirajo in ne prestopijo meje.
Koliko spolnih zlorab se letno zgodi v Sloveniji? Kakšen je odstotek med spoloma?
Evropske raziskave so pokazale, da je vsak peti otrok žrtev zlorabe, od tega vsaka četrta deklica in vsak šesti deček. Prebrala sem, da je že vsaka tretja ženska žrtev ene izmed oblik spolnega nasilja. Številke so visoke, zagotovo je žrtev preveč.
Pri delu se večinoma srečujemo z odraslimi ženskami, ki so zlorabo doživele v otroštvu. Ti občutki v odraslosti prihajajo ven na različne načine. Z njimi se želijo soočiti ter predelati težke vsebine, ki negativno vplivajo na različna področja njihovega življenja. Podatki so pomanjkljivi, saj mnogo zlorab ni razkritih oziroma se razkrijejo kasneje.
V začetku junija je izbruhnila novica o domnevnem nasilju in zlorabah, ki se naj bi dogajale na zaprtem oddelka Psihiatrične klinike v Ljubljani. Obtožbe je direktor bolnišnice Bojan Zalar ostro zanikal, ob tem pa v javnosti, vključno z društvi, ki pomagajo žrtvam spolnega nasilja, sprožil val ogorčenja z izjavo, "da je bilo dvajset let nazaj prijavljenih deset spolnih zlorab, v resnici pa jih je bilo le devet res. Danes pa od desetih ne vem, če je ena res, ker je to del nečesa, sistema." Zaradi sporne izjave se mu maje stolček na mestu direktorja, saj ga je minister za zdravje Danijel Bešič Loredan pozval k odstopu.
Nekatere odrasle žrtve spolnih zlorab ne vedo, da so bile v otroštvu zlorabljene. Po pomoč pridejo zaradi težav v vsakdanjem življenju. Katere so najbolj značilne posledice spolnih zlorab, ki jih opažate pri svojem delu?
Zlorabe lahko dolgoročno vodijo do posttravmatske stresne motnje, ali drugih duševnih motenj, kot so depresija, anksioznost in osebnostna motnja. Težko postavljajo mejo v odnosu, saj ne zaupajo lastnim občutkom. Veliko raje se prilagodijo in ugodijo partnerju.
Lahko žrtve spolnih zlorab travme dejansko predelajo?
Menim, da žrtve lahko predelajo travme v varnem procesu in se jih tako osvobodijo. S tem tudi olajšajo simptome. Preteklosti seveda ni mogoče spremeniti, lahko pa sprejmejo dejstvo, da so se dogodki zgodili in so postali del njih. Pri delu z žrtvami poudarjamo, da je prišlo do neprijetne spolne izkušnje, ki se je, kljub temu da se ne bi smela, zgodila in vplivala na njihovo doživljanje. Kljub temu pa njihova vrednost kot ljudi ni nič manjša. Okrevanje je zapleten proces, ki terja čas.
Od žrtve je težko pričakovati, da bi osebi, ki jo je spolno zlorabila, odpustila. Pa vendar; ali je to pomemben korak za ozdravitev in dokončno osvoboditev?
Če kronološko sledimo fazam osvobajanja, je faza odpuščanja med zadnjimi. Pred tem se morajo zvrstiti predfaze; jeza, žalost, razočaranje … Če se ne, do odpuščanja ne more priti. Uporabnicam povemo, da je povsem normalno, če do tega nikoli ne pride. Kljub temu lahko živijo naprej, ne da bi ob tem nosile breme odpuščanja za vsako ceno. Na ta način jih osvobodimo pritiska. Vselej je pomembno je, da poslušajo sebe in se zavedajo, da je to njihova pravica.
Ko je ravno govora o pravici; Inštitut za kriminologijo je nedavno v obsežni raziskavi ugotovil, da so kazni za storilce spolnih zlorab zelo nizke. Večina izrečenih kazni je minimalna ali celo nižja od predpisanega minimuma. Kakšno sporočilo s tem damo žrtvam spolnih zlorab?
Ker se dnevno srečujemo z obsodbami za storjene spolne zlorabe, nas podatki ne presenečajo. Večinoma se namreč izrekajo pogojne kazni. To se mi zdi grozljivo, saj s tem vsekakor predajamo izjemno slabo sporočilo. Med žrtvami je zaradi tega več dvoma, strahu in skeptičnosti. Tudi, če bodo prijavile, se ne bo nič spremenilo, oziroma bodo deležne obsojanja. To pri njih povzroča brezup in nemoč. Zlasti nemoč je ena izmed najpogostejših posledic; če so bile žrtve že pri zlorabah nemočne, jih kasneje ne zaščiti niti sistem.
Gre za sistemsko nasilje. Osebe, ki zlorabe prijavijo, se morajo soočiti z bizarnimi vprašanji, na primer: 'Kaj ste imeli oblečeno?' in 'Ste kaj spili?' Pogosto se dejanja opravičujejo s spolnimi nagoni moških, ki bi morali biti zadovoljeni. Take trditve se sploh ne bi smele pojavljati.
Pretekli mesec je bila na ljubljanskem okrožnem sodišču peterica oproščena domnevnega skupinskega posilstva nad mladoletnico leta 2020. Zakonodaja, ki bi morala ščititi žrtve spolnih zlorab, potrebuje kar nekaj prevetritve. Žrtve se srečujejo z mučnimi in dolgotrajnimi procesi, ki pogosto zastarajo. Smo kot družba na tem področju preveč pasivni in ignorantski?
Določene spremembe so bile uvedene. Izpostavimo lahko spremembo definicije posilstva po zakonu iz leta 2021. Prav tako so se podaljšali zastaralni roki. Na žalost pa se veliko starejših primerov vodi v skladu s prejšnjo zakonodajo, ki je žrtvam manj naklonjena.
Zakoni so odraz družbe in na tem področju zaostajamo za drugimi državami. Ne znamo prepoznati meja med spolno sprejemljivim in spolno nesprejemljivim vedenjem. Težave se pokažejo že v osnovnem spoštovanju do sočloveka. Sprejemamo mite o spolih. Moške dojemamo kot spolna bitja, ki potrebujejo več zadovoljitev. Ženske pa so tiste, ki naj bi jih zadovoljile.
Obstajajo tudi pozitivne izkušnje s terena, ko je sodelovanje s kriminalisti, tožilci in ostalimi vpletenimi institucijami uspešno. Mnogim žrtvam prijava veliko pomeni, saj predstavlja mejnik na poti do okrevanja.
Očitno je pri razkritju in obsodbi zelo odvisno od tega, na kakšne strokovne delavce žrtev naleti; ali mu bodo prisluhnili, verjeli, zbrali dokaze, ali pa le zamahnili z roko. Kakšne so vaše izkušnje?
Morda veste, koliko primerov dejansko doživi epilog na sodišču?
Zelo malo. Pogosto se stvar zaključi že na tožilstvu, ki oceni, da ni dovolj dokazov za nadaljnjo obravnavo.
Kako pa je s povprečjem spolnih zlorab v Sloveniji? Se številka skozi leta spreminja?
Dejansko število spolnih zlorab težko ocenimo, ker se vsi posamezniki ne odločijo za prijavo. Po grobi oceni je spolno zlorabljen vsak peti otrok, prijav spolnih napadov na otroka pa je na letni ravni približno sto. To je v bistvu malo, vendar to ne pomeni, da je zlorab skozi leta manj. Je le manj prijav. Potrdim lahko, da je zlorab zelo veliko in si le stežka predstavljamo, koliko. Poleg tega je več različnih vrst spolnega nasilja.
Kakšno vlogo pri tem igrajo družbena omrežja in splet?
Dandanes je prisotno ogromno spolnega spletnega nasilja, ki pa ga toleriramo manj kot v preteklosti. V družbi smo na tem področju naredili premik v pravo smer.
Menite, da je tabu o spolnih zlorabah v Sloveniji še vedno prisoten?
Čeprav se o spolnem nasilju govori več kot včasih, to na žalost ostaja tabu tema. Pogosto hodimo po slovenskih šolah in o spolnem nasilju izobražujemo učence ter izvajamo delavnice. Tega v preteklosti ni bilo. O tematiki si prizadevamo ozaveščati ljudi, čutiti pa je, da gre ob tem za določeno nelagodnost. Ljudem je še vedno težko govoriti o tej temi.
Še težje pa je verjetno spregovoriti žrtvam?
Res je. Te se raje skrijejo in ne sodelujejo.
Imate za konec morda sporočilo žrtvam spolnih zlorab?
Naj se zavedajo, da niso krive in da niso same. Pogosto jih namreč preveva občutek, da se to dogaja le njim. To ne drži. Prav tako niso same, saj obstajajo ljudje, ki jih lahko slišijo in jim pomagajo. Poleg tega ima posameznik vselej možnost, da si med spolnim odnosom lahko premisli.
stasa.pust@styria-media.si
