Kje se skriva ključ uspešne zveze, zakaj je ključno četrto skupno leto, prva ločitev težka, druga pa lažja, in, kaj misli s tem, ko pravi, vse se lahko doseže, vse naredi. Je res tako zelo preprosto? Morda na prvi pogled zapleteno hitro postane enostavno, zato 'aha momentov' v pogovoru z njo ne zmanjka.
Katere odgovore, predvsem o nas samih in odnosih, in katere trajne in učinkovite rešitve nam lahko še ponudi svet umologije, smo preverili kar pri njeni ustanoviteljici, mag. Tjaši Ravnikar. Predavateljica, RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in centrih za socialno delo po Sloveniji pravi, da se vse skriva v našem Chucku Norrisu, kot slikovito opiše možgane. Tudi to, da shujšate, se pomladite, izboljšate zdravje, zmanjšate bolečine …
Pravite, da smo na enem največjih križišč življenja, ki bo preobrazilo tudi dojemanje in doživljanje zvez za vsaj naslednjih sto let. Kam drvimo?
Gremo kar neposredno v grdo resnico?
Seveda …
Drvimo v 'nezvezje', v masovne ločitve, v 'samskost', v polistarševstvo, v pretirano in izumetničeno izravnavo spolov – v uniseks.
Veselilo bi me, če bi si upala reči, da se bomo bolj kot zvestobi posvetili iskanju užitkov, pa se bomo najverjetneje morali bolj ukvarjati z dejstvom, da nam ni več ne do enega ne do drugega.
Ukvarjali se bomo s pomanjkanjem strasti in iskanjem smisla dvojine. Da so naši otroci plod mesenih užitkov, zaljubljenosti … opojeni, donošeni, rojeni in vzgojeni 'naravno', ne bo več samoumevno.
Obremenjeni smo sami s sabo in svojimi prevelikimi pričakovanji. V prvi vrsti s tistimi, ki jih gojimo do svojega partnerja. Od njih pričakujemo 'full service', medtem ko se sami ne pretegnemo kaj dosti. To je ena stvar. Druga pa je dejstvo, da so nas preprosto povozile vse obveznosti, opravki in skrbi.
Po tisti začetni vnemi v zvezi tako ali tako pride do malo upada fokusa na partnerski odnos, saj nam skupno življenje in ustvarjanje družine naloži kup obveznosti in odgovornosti. In to je že samo po sebi ogromen preizkus za partnerstvo. Glede na razmere današnjega načina bivanja in delovanja, s kupom zaslonske tehnologije, požrešnimi službami, lovom za denarjem in tekom za srečo pa smo si zagotovili vstopnice za vlakec smrti zvez. Mnogim na njem ni všeč in si želijo 'dol'.
Prišli smo tako daleč, da bi si morali partnerji že dodajati v koledar opomnike za seks enkrat mesečno. Da o kakovosti le tega niti ne govorim, kaj šele še o čem drugem.
Smo se nehali truditi, poslušati?
Ne … nismo se nehali truditi ali poslušati. Prej bi rekla, da se moramo tega zdaj šele naučiti. Prej se nam namreč niti ni bilo treba.
Nekoč so se morda partnerji približno hkrati odpravljali od doma in prej izmenjali nekaj besed. Danes eden odide, še preden se drugi zbudi. Nekoč jim je uspelo v popoldnevu iztisniti uro, dve, tri za družinsko druženje, danes eden od njiju hiti po otroke in drugi zavije še v trgovino. Nekoč so se zvečer podružili ob večerji … se umirili … izmenjali dan in po večernih ritualih sta partnerja skupaj legla k nežnostim, intimnim in zaupnim pogovorom ali seksu v spalnici. Danes eden še malo na hitro pospravlja po kuhinji, brska po perilu, medtem ko drugi brska po telefonu ali sede za računalnik. In ko se eden že odpravi spat, drugi sede pred TV. Pa lahko noč. Ali kdo ni prepoznal formule za katastrofo?
Ne obsojam, ne kritiziram. Trudimo se preživeti. Ampak kaj, ko bi se raje odločili živeti?
Če vas citiram: "Zmotno je prepričanje, da so zveze za vedno. Kar tako, ker smo se enkrat pač tako odločili. Zveze so lahko za vedno. Ampak temu botruje vsakokrat vnovično odločanje, ali te izberem spet in spet. Zveza je neprestano delo." Vsakoletni servis avta, dokončanje projekta na rok in podobne obveznosti nam še kar gredo. Kako pa ponotranjiti zavedanje, da je tudi partnerstvo delo?
Ljudje smo bitja interesa. Zagotovo se vsi spomnimo, kako je bilo v mladosti. Volja, zagon, odločenost. Koliko urejanja … koliko osvajanja … koliko dogovarjanja (in to brez telefonov!) ... koliko ustrežljivosti, prilagodljivosti … nič nam ni bilo težko, da smo le prišli do trenutka, ko smo lahko prepletli prste … se poljubili … se stiskali … se vznemirjali … seksali … To!
Delo na zvezi je najbolj seksi delo, z najbolj prijetnimi zadolžitvami, kar jih boste našli v življenju. Ali boli 'kompliment na recept'? Ali je neprijetno 'flirtanje na recept'? Ali je neznosno 'zmenek na recept'? Upam, da ste si odgovorili z ne in se nasmehnili. In če ste to nekoč počeli kot brezglavo in omamljeni, zakaj nam je to danes 'odveč' in predstavlja 'delo'? Spet ista zgodba. Samospoznavanje. Kaj so moji interesi. Če je eden od njih obdržati in negovati zvezo, postane to igra užitka.
Verjemite, če znamo in zmoremo enkrat, znamo in zmoremo za vedno. In če vam je bil partner nekoč všeč, vam je lahko spet. Mora pa biti to stvar interesa in zavestne odločitve. Vsakokrat znova. Da, če redno servisiramo aparate in vzdržujemo svoja telesa, zakaj bi bile naše zveze izjema in 'živele' od … ničesar?
Ja. Prva ločitev predstavlja velik šok, strah pred neznanim, kup nerazrešenih vprašanj, sram, eksistencialno stisko, zmedenost in dileme glede novega načina starševstva, zato o njej najprej dolgo razmišljamo, se odločamo. Ko steče, traja dlje in le stežka pometamo s kupi negotovosti in dvomov, ki se nam porajajo na tej poti. Statistike pravijo, da se v drugo lotimo zadeve hitreje, saj je podobna izkušnja že za nami in tudi nismo pripravljeni potrpeti in čakati niti minute več, kot smo ocenili, da je vredno.
Pa morebitna tretja?
(Morebitna) tretja ločitev prinese ogledalo. Če ne prej, je to zagotovo situacija, ki da misliti, da morda v tej igri mi, kot igralec, ne dostavljamo potrebnega, da bi bili zakoni uspešni. Zato se takrat ustavimo, prevetrimo in evalviramo sami sebe in glede na ugotovitve - čemur na tej točki zagotovo botrujejo tudi že razmišljanja o letih ter dejanski možnosti uspeha najti naslednjega partnerja in zakona, - preudarno popustimo, se dogovorimo in se potrudimo na vse načine, da bi ta zakon obstal.
Se ljudje morda poročamo prehitro?
Prehitro ne, zagotovo pa z napačnimi pričakovanji in kupom neuporabnih iluzij. Poroka je po večini danes v ljudeh zgolj miselni konstrukt, ki ne upošteva vseh možnih scenarijev in pripravljenosti vlaganja energije, da se odvije točno tisti, ki bi si ga želeli.
Veliko se moramo še naučiti o svojem umu in načinu razmišljanja. V razmislek lahko ponudim vprašanje: zakaj definiramo poroko kot dobro in ločitev kot slabo? Zakaj še vedno edine priprave na poroko potekajo pri cerkvenih predstavnikih, ki nimajo nikakršnega okusa posvetnega življenja oziroma ga vsaj naj ne bi imeli?
Ponujam še dve umološki ideji: ena je, da bi se morali poročati šele, ko bomo dovolj zreli za prirejanje zabav ob morebitni ločitvi; druga pa, da si lahko (če imamo izjemno željo po poroki) priredimo tudi ne-poroko.
Kako je videti ne-poroka?
Ne-poroka je bila rešitev, ki smo jo dorekli za par, ki se ni zedinil glede te teme. Torej, ne-poroka poteka popolnoma enako kot poroka, s to razliko, da jo lahko ponavljate poljubno pogosto in da vas poroči vam ljuba oseba, ki jo skupaj izbereta. Ima kdo glede tega kakšen zadržek? Menite, da je ne-poroka manj resnična in iskrena? Mislim, da bi lahko vsaj tri dni razlagala o njenih prednostih s psihološkega vidika.
Čarobno četrto leto skupnega življenja pogosto omenjate kot prelomnico v zvezi, tako kar se tiče odnosa kot načrtovanja širše družine. Hormoni v obdobju zaljubljenosti ostajajo naši prijatelji približno dve leti, sami pa dodajate statistiko prakse, da naše osvajalske maske zdržijo v povprečju štiri (leta). Kako torej uspešno do te točke in naprej?
Ja, četrto leto je zagotovo prelomnica in jasen kazalnik, kako trdno in zdravo zadeve med dvema stojijo. To ni garancija, da ne moremo ničesar spregledati, niti, da bo od zdaj naprej vse super. Je zgolj ena zdrava časovna meja, ki razkrije morebitne razpoke. To pa pomeni, da je to odlično izhodišče, da iskreno razmislimo in si na tej točki odgovorimo, kaj hočemo. Če par ugotovi, da je dokaj uigran tim, da zadeve tečejo brez posebnih dram in stisk ter da se imata (še vedno) rada, potem je to idealen čas za ustvarjanje družine.
Če ste se pa že do te točke malodane 'pobili', tepli, kričali, redno kričali, krivili, očitali, prejokali, samevali in se preveč spraševali … potem je treba to z največjo pozornostjo pregledati 'pod drobnogledom'. Če se oba potrudita, izkažeta interes, najdeta in odpravita izvor njunih izzivov, potem s polno paro dalje. Če ne, bo najverjetneje to najhvaležnejša postaja za slovo.
Ja, res je. In drži kot pribito. Vse je naša (z)možnost in naša izbira.
Ponavljam in še sto in stokrat bom. Vse se lahko naredi. Vse se lahko natrenira. Vse se lahko doseže. Ampak prvi pogoj vsega pa je iskra. Tisto nekaj, tisto življenje, ščemenje, poriv, vzgon, strast … ki jo moramo prebuditi in začutiti v sebi. To je vaš univerzalni ključ! Pa naj gre za osebo, za dobrine, za ideologijo ali kar koli drugega. Ključ je v nas, je 'serijsko vgrajen'.
Ali bomo 'prebrali' navodila in ga začeli uporabljati, je pa žal ali na srečo popolnoma naša izbira.
Če namreč kdo misli, da je ravno on nekaj tako posebnega, da mu določena stvar ne more uspeti, naj razočaram, da gre le za miselno napako. Stvar je taka, da je zagotovo nekje nekomu s popolnoma identičnimi okoliščinami uspelo doseči drugače ali več. To pa pomeni, da so bila izhodišča enaka, prav tako tudi izbire, razlikujejo se le po 'vložku', ki sta ga bila pripravljena doseči. Sta izenačila vložek in vseeno ni uspelo? Potem pa gre preprosto za napako v samem izhodišču, kar pomeni, da se pehate za nečim, kar ni vaša, pristna, lastna in iskrena izbira. Lahko gre za miselne podtaknjence ali miselne črve. Ampak vedno se najde hudičevo dober razlog, zakaj nekaj ni uspelo, če ravno res ni. In tudi to je spet uspeh. Inteligenca naših teles in našega uma je namreč preprosto nedoumljiva.
Veliko govoriva o umu in umologiji. Kaj pravzaprav je umologija?
Umologija je medicina misli in se ukvarja s preučevanjem delovanja in upravljanja človeškega uma ter misli kot enote njegovega dela. Ljudem predajam dejstva o našem Chucku Norrisu (možgani) in vseh drugih novodobnih svetih resnicah. Najpomembnejše dejstvo pa je, da brez glave, torej brez našega uma, nas ni. To je največ, kar imamo.
Kako oziroma zakaj ste jo 'razvili'?
Umologija se je rodila in razvila preprosto zato, ker čeprav sem prečesala znanja in vede o celostnem človeškem ustroju, po dolgem in počez, nisem našla ničesar zadovoljivega, dovolj jasnega, razumljivega, predvsem pa celostnega in delujočega oziroma oprijemljivega. Po svojih standardih delujočega, seveda.
Sem oseba akcije, premika, hitrih in vrhunskih rezultatov, zato me stvari težko prepričajo. Nujno pa sem seveda potrebovala učinkovita znanja, da sem jih lahko prenesla v prakso in delo z ljudmi. Glede na to, da so se name obračali posamezniki in skupine z najrazličnejših področij, od obupanih mamic z malčki, najstnikov brez 'smisla', športniki, politiki in gospodarstveniki, nezadovoljni pari ipd., sem morala kar krepko zavihati rokave, da sem prišla do skupnega imenovalca in nabora znanj, da mi uspe dostaviti, kar potrebujejo. Užitke sem našla šele na doktorskem študiju holistične in naravne medicine v tujini, prepričala me je RTT terapija, ostalo pa sem morala sestaviti kar sama.
RTT terapijo izvajate po metodi Marise Peer, ki, kot jo opisujete, združuje in uporablja najboljše iz svetov hipnoterapije, psihoterapije, nevrolingvističnega programiranja, kognitivno-vedenjske terapije in nevroznanosti. Rezultati so takojšnji, učinki trajni. Vam je kakšna zgodba, primer ostala še zlasti v spominu?
O njih ne bi govorila. Bi pa rada izpostavila naslednje: pri skoraj vsaki drugi stranki se izkaže, da je bila (največkrat že kot otrok) spolno zlorabljena; v vsaki družini je veliko smeti in smradu; tudi pri drugih so otroci že zdavnaj prerasli miselne okvirje starejših itn.
Hočem povedati, da nihče – jaz, vi, nihče, ki zdaj to bere, ni izjema. Pomeni, da ni z nami nič narobe in da se nam ni treba ničesar sramovati. Smo nekdo, ki se mora prav tako kot vsi drugi soočiti s svojim 'sranjem', ki mu ga je dosedanje življenje nehote nametalo. Prej, ko boste prijeli za lopato in začeli kidat, manjša bo verjetnost, da se boste zasmradili in zadušili v njem. In če boste res zagreti, si boste vse počistili, uredili fantastičen vrt in zabili novo tablo z napisom: nalagaj drugam!
Ja, rezultati in občutek olajšanja med njimi so vsem skupni in enaki: takojšnji, učinki pa trajni.
Je primerna za vsakogar?
Ne poznam primera, da za koga ni primerna, lahko pa zase povem, da ne sprejmem vsakogar. Dovoljujem si poslušati in upoštevati lastne vzgibe, ki me uspešno vodijo po poti visokih moralnih in etičnih standardov. Koga poslušati in komu zaupati, če ne sebi?
V naših glavah je vse od A do Ž. In točno to vse oziroma kar koli od tega se lahko rešuje s to terapijo. Je pa seveda tako. Kar ljudje poznajo, kar slišijo, kar je v trendu, zaradi teh stvari potem prihajajo. Na primer zveze, samozavest in samopodoba, strahovi in fobije, starši z otroki, kajenje, hujšanje, neplodnost … te in podobne splošne teme so konstanta.
Potem so valovi trendov. Na primer je bilo obdobje, ko so pomnoženo hoteli priti kukati v prejšnja življenja, zdaj se rešiti pred narcisi, nekje vmes predelovati odnose z mamo in očetom, pred kratkim so hoteli s pomočjo terapije postati razsvetljeni in osebnostno zrasti …
Ko pa jim povem, kaj vse se da … kaj vse se da narediti na področju lepotnih popravkov (večanje, manjšanje, uravnavanje rasti …), pomlajevanja, seksa, izboljšanja vida, zdravja, kroničnih bolečin, avtoimunskih bolezni, diagnoz neznanega izvora, uravnavanja hormonov, sidranja načina prehranjevanja ... potem pa razširijo pogled in spremenijo svojo izbiro ali rezervirajo nov termin (smeh)
Ob zaključku meseca Ženske in žensko zdravje, ki je potekal pri nas v sodelovanju s partnerskim portalom Med.Over.Net, ne moremo mimo vprašanja … Kako kot umologinja vidite sodobno žensko?
Predvsem vidim žensko, ki je v vsej vnemi, kako postati sodobna, zanemarila kar nekaj znanj in zavedanj o sami sebi. Vsa ta gonja po 'biti in imeti vse' je marsikateri že izstavila visok račun. Na tej poti tekmovanja in dokazovanja je sodobna ženska marsikdaj lažno svobodna, lažno samosvoja in lažno svobodomiselna. Sodobna ženska bo morala predvsem razčistiti sama s sabo in na novo ovrednotiti, kdo ona je, kaj ona hoče in kaj je zares njeno. Sodobno ni vedno sodobno, 'sodobna ženska' pa je v naših glavah vse prevečkrat le lažen in namišljen konstrukt, ki udarja ob naše lastne vrednote in vzgibe.
Kje je torej 'rešitev' za nas?
Čas je, da na novo napišemo definicijo ženske. Če smo nekoč vedele, kaj hočemo, in to čez čas tudi dosegle, bomo zdaj morale ugotoviti, česa nočemo in ne potrebujemo, saj smo si na ramena naložile preveč bremen. Obuditi moramo znanja in zavedanja o svojih danostih in prednostih, za tem pa vsaka zase prevetriti svoja pričakovanja, ki jih gojimo do sebe (zasebno in poslovno) ter drugih.
Reklama za retarde
Sex enkrat mesečno? Pa ka ste nori al ka. Če me ne ta stari pokavsa vsaj dvakrat tedensko ne bo dobil večerje. Sploh pa zdaj ka sm stara koklja potrebna ko sam hudič.
Kup novodobnih brezveznih bedarij.