"Če zna raziskovalec pojasniti vsebino in smisel svojega dela širši javnosti in kolegom iz drugih ved, je zelo verjetno, da ima njegovo delo dejansko dolgoročni pomen za družbo," meni filozof in fizik Sašo Dolenc, soustanovitelj portala za tolmačenje znanosti Kvarkadabra. Zagovarja stališče, da bi morala biti znanost še posebej odprta za refleksijo in argumentirane kritike, ne pa da preganja in kaznuje tiste, ki opozarjajo na nepravilnosti.
Velikokrat slišimo očitke, da znanstveniki podcenjujejo laike in se namerno zapirajo v svoj akademski mehurček. Se vam zdijo takšni očitki utemeljeni?
Zdi se mi, da je med znanstveniki in znanstvenicami v povprečju opaziti vedno manj zapiranja v akademske mehurčke. Marsikateri raziskovalec je namreč že prišel do zaključka, da se mu prej ali slej obrestuje, če neposredno komunicira tudi s širšo javnostjo, ne le s svojimi ožjimi strokovnimi kolegi. Seveda pa je za nastopanje v javnosti potrebnega nekaj znanja in izkušenj, ki jih znanstveniki med šolanjem praviloma ne pridobijo. Nasploh je dobro, če se strokovnjaki javno oglašajo s komentarji o dogajanju v svoji stroki. Lepo bi bilo, če bi v akademski skupnosti postala ta dejavnost raziskovalcev, ki je za uspešno delovanje družbe zelo pomembna, bolj cenjena. Zapiranje v akademske mehurčke lahko v določenih primerih pripelje tudi do porasta slabe znanosti, ko začnejo raziskovalci izvajati zgolj navidezne raziskave, ki so namenjene le plezanju po akademski hierarhiji ali pridobivanju sredstev. V takšnih primerih lahko prav zahteva po javni predstavitvi dosežkov pomaga pri razkrinkavanju lažne znanosti.
Vi sicer počnete ravno nasprotno, saj se ukvarjate s popularizacijo znanosti. Kako težko delo je to? Kakšen je vaš pristop?
Glede popularizacije ali bolje rečeno komuniciranja znanosti je kar veliko nejasnosti in nesporazumov. Sploh v Sloveniji, saj je ta veja znanosti pri nas vsaj v akademskem okolju še dokaj nerazvita. Zavedati se moramo namreč, da je komuniciranje znanosti bistveno bolj široka in bolj kompleksna dejavnost, kot zgolj informiranje javnosti o dosežkih znanstvenikov. Na nek način bi komuniciranje znanosti lahko opredelili kot prebadanje ali razblinjanje akademskih mehurčkov.
Prav formuliranje idej na način, da jih je mogoče razumeti zunaj varnega zavetja strokovnega žargona in enako mislečih kolegov, je velikokrat dober način, kako pri znanstvenikih vzpodbuditi določeno mero samorefleksije.
Če zna raziskovalec pojasniti vsebino in smisel svojega dela širši javnosti in kolegom iz drugih ved, je zelo verjetno, da ima njegovo delo dejansko dolgoročni pomen za družbo. Komuniciranje znanosti sam razumem kot nekakšno aplikativno filozofijo znanosti, ki izvaja hkrati s sintezo vsebine tudi analizo in osmišljanje raziskovalnega dela skozi širšo družbeno in idejno perspektivo, ne le skozi kolegialne recenzije znotraj posamezne stroke, ki so za dobro delovanje znanosti seveda prav tako izjemno pomembne.
Na svojem portalu Kvarkadabra ste zapisali, da "od kolegov slovenskih znanstvenikov in znanstvenic dobivam vedno pogosteje 'prijazna' opozorila, da sicer dobro in zanimivo pišem o znanosti, a da moji zapisi in komentarji o težavah in nepravilnostih, s katerimi se srečuje naša raziskovalna sfera, niso primerni". Zakaj naj se o težavah v znanosti v javnosti ne bi smelo govoriti, zakaj takšni odzivi in opozorila? Katere so po vašem opažanju najbolj pereče težave slovenske znanstvene skupnosti?
Kakšna pa bi po vašem mnenju morala biti znanost?
Znanost bi morala biti še posebej odprta za refleksijo in argumentirane kritike, ne pa da preganja in kaznuje tiste, ki opozarjajo na nepravilnosti. Opažam tudi, da se v slovenski znanosti povečuje razhajanje med njeno javno podobo in dejanskim stanjem, ki vlada na inštitutih in univerzah. Seveda imamo veliko zelo dobrih posameznikov in skupin raziskovalcev, a problem je, da sistem delovanja profesionalne znanosti v Sloveniji ni v najboljši formi. Predvsem je narobe, da se težav ne rešuje, ampak se jih skriva.
Kvarkadabra je bržkone edini portal v Sloveniji, ki se ukvarja s tolmačenjem znanosti laikom, kljub temu pa na razpisih Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) največkrat pobere le drobtinice. Več, kot opozarjate na nepravično porazdelitev sredstev, manj jih dobite. Ste vendarle prejeli kakšen konkreten odgovor, se morda celo obetajo spremembe na tem področju?
Zaenkrat nič ne kaže, da se bo karkoli spremenilo. Financiranje znanosti v Sloveniji je morda na papirju dobro urejeno, saj naj bi o delitvi sredstev odločali predvsem neodvisni strokovnjaki oziroma recenzenti. Žal pa v resnici marsikdaj postopki potekaj bistveno drugače. Zelo veliko denarja se na inštitute, univerze in v druge znanstvene organizacije pretaka kar avtomatsko.
Tudi ko se izvedejo razpisi, je velikokrat vse odločeno že vnaprej v zelo ozkem krogu ljudi, ki pripravijo pogoje za posamezen javni poziv. Uradniki so skupaj z nekaterimi znanstveniki razvili prefinjene načine, kako za prijateljske prijavitelje vnaprej rezervirati javna sredstva.
Od daleč se tako zdi, da gre za pošten javni razpis, na katerem neodvisni recenzenti objektivno vrednotijo ideje in reference prijaviteljev, a v resnici je večina denarja že vnaprej razdeljenega. Kot vse kaže, pa naša zakonodaja takšne oblike izigravanja sistema dopušča, saj se kljub opozorilom nič ne spremeni. Celo nasprotno, vedno huje je. Skupine, ki so si prikrojile sistem, so še dodatno nagrajene z imenovanjem svojih ljudi na pomembne funkcije, tisti, ki na sistemske nepravilnosti opozarjamo, pa smo vedno bolj izrinjeni.
Ste bili zaradi svojih zapisov doslej deležni kakšnih pritiskov, tožb, groženj? V enemu od vaših intervjujev sem prebrala, da so vašemu kolegu zagrozili s tožbo zaradi prispevka o okoljskih problemih v povezavi s TEŠ.
Pred mnogimi leti so nam iz nekega manjšega podjetja zagrozili s tožbo, ker smo objavili kritičen sestavek o njihovem izdelku. Podobnih groženj je bil deležen tudi kolega, ki je napisal serijo odmevnih sestavkov o okoljskih in družbenih posledicah gradnje TEŠ. Ob takšnih dogodkih je treba poudariti, da je za dobro delovanje demokratične družbe zelo pomembno, da se strokovnjaki svobodno in argumentirano oglašajo v javnosti. Če so prisiljeni v molk, je lahko to za družbo zelo nevarno. V demokratičnem sistemu ima javno mnenje namreč velik vpliv na skupne odločitve. Če se strokovnjaki s pojasnili in podatki ne oglasijo takoj, ko se začnejo med ljudmi širiti zavajajoče ali napačne informacije, lahko to privede do zelo resnih problemov.
Slovenija se v drugem valu epidemije nikakor ni izkazala. Po deležu umrlih prebivalcev smo celo v samem svetovnem vrhu. In do takšnih posledic je prišlo kljub temu, da smo imeli vsaj na papirju zelo stroge ukrepe za preprečevanje širjenja virusa. Očitno je, da smo nekaj delali narobe. Ena od težav je bila gotovo, da smo se premalo ukvarjali z dejanskimi učinki in smiselnostjo sprejetih ukrepov. Resen problem je tudi, da so se ukrepi sprejemali in opuščali na hitro in dokaj kaotično, zato se je mnogim državljanom upravičeno zdelo, da za odločitvami ni pravega strateškega in strokovnega razmisleka.
Če ljudje razumejo pomen ukrepov in jih dojemajo kot nekaj nujnega, s čimer se izognejo še bistveno hujšim posledicam, se jih bodo seveda držali. Če pa ukrepe uvajamo brez jasnih razlag in za njihovo udejanjanje uporabljamo predvsem grožnje s kaznovanjem, se ljudje s spremembo načina življenja seveda ne bodo zlahka sprijaznili.
Skeptični ste bili tudi glede odpiranja šol. Kako bi po vašem mnenju morali pristopiti k zadevi?
Težavo vidim predvsem v pomanjkanju prave mere. Za nas so šole lahko le odprte ali zaprte, medtem ko imajo v drugih državah še veliko vmesnih režimov. Jasno je, da vsi otroci ne morejo biti več mesecev doma, ne da bi se poznale posledice. Ampak po drugi strani imamo še vedno zelo veliko prisotnost virusa v populaciji. Zakaj se zato ne zgledujemo po državah, ki so v boju z virusom bistveno bolj uspešne kot mi? Že države v naši bližini, ki imajo bistveno boljše stanje epidemije, šole odpirajo postopoma, za nekaj dni na teden v manjših skupinah z maskami tudi v razredih. Pomembne skupne odločitve, ki jih na koncu seveda sprejme za to pristojen organ, bi morale biti posledica širše strokovne razprave na osnovi podatkov, argumentov in analiz.
Priznali ste tudi, da je trenutno vaš osrednji finančni vir univerzalni temeljni dohodek za samostojne podjetnike, čeprav vseskozi veliko pišete in govorite o za znanost in družbo izjemno pomembnih vsebinah. Kako se počutite ob tem dejstvu?
Težava je, da pri nas komuniciranje znanosti nima ustreznega mesta v znanstveno-akademskem sistemu. Predpostavlja se, da se s komuniciranjem znanosti ukvarjajo predvsem znanstveniki v svojem prostem času. A ob zgolj amaterskem pristopu težko pričakujemo, da bodo rezultati enaki, kot če bi tudi to panogo znanosti gojili na profesionalnem nivoju. Pomembno se mi zdi zavedanje, da je komuniciranje znanosti podzvrst same znanosti, ne podzvrst novinarstva, kot to pogosto napačno trdijo nekateri starejši znanstveniki.
Da lahko dobro komuniciraš znanost, moraš znanost razumeti in znati vrednotiti zelo raznolike vire, izjave in hipoteze. Dejaven moraš biti znotraj znanosti do te mere, da razumeš dileme in odprta vprašanja, ter se ne opiraš le na sporočila za javnost, ki prihajajo z inštitutov in univerz.
Razlika se lepo vidi denimo v pisanju in govorjenju o epidemiji novega koronavirusa. Pri nas je bila le peščica novinarjev in komunikatorjev znanosti zmožna dejansko sproti vrednotiti vire tudi takrat, ko še ni bilo povsem jasnega konsenza stroke. Pripravljati razumljive pregledne članke in vsebinsko pojasnjevati, kaj se dogaja v trenutku, ko prihaja do novih spoznanj praktično vsak dan, seveda ni enostavno in terja kar nekaj znanja in občutka za znanost.
Kvarkadabra deluje že približno 20 let. Kako se je v vseh teh letih spreminjala? Kje so zdaj drugi avtorji, ki sodelujejo pri pripravi člankov? Kaj vam je v tem času uspelo doseči, kakšni so cilji za naprej?