Slovenija se sooča z razkrojem zaupanja v politiko, srednji sloj izginja, najbolj usposobljeni kadri pa odhajajo v tujino, opozarja Vladimir Prebilič. Medtem ko se vlada izgublja v lastnih sporih, se v Evropi krepi skrajna desnica, preko Atlantika pa zavezništva, kot smo jih poznali desetletja, razpadajo.
Prebilič, evropski poslanec, nekdanji župan Kočevja in profesor, v intervjuju za Žurnal24 govori o tem, zakaj je stopil na državni politični oder, kaj je po njegovem mnenju šlo narobe v aktualni vladi, zakaj razbremenitev dela ni napad na socialno državo in zakaj bo morala Evropska unija – če želi preživeti – postati politično in varnostno samostojna.
Eni menijo, da ste na državni nivo prišli en mandat prezgodaj, drugi da prepozno. Kaj menite vi?
"Če bi bil vedež, ne bi bil revež," lahko rečem. Težko je vedeti. Lahko pa zagotovim, da je bila odločitev za ustanovitev stranke plod temeljitega premisleka. Posvetoval sem se z mnogimi ljudmi, to ni bil nek impulz ali nepremišljeno dejanje. Vlada, ki je imela zgodovinsko priložnost – tudi zaradi velike večine v parlamentu – se žal ni najbolje znašla. Posledično so se na široko odprla vrata, da lahko desnica, konkretno Janez Janša, to priložnost izkoristi.
Moj premislek je šel v smer, kaj narediti, da ljudje, ki so volili to vlado (teh je bilo zelo veliko) zaradi razočaranja ne bi ostali doma. To je bil temeljni vzgib. Če danes pogledate javnomnenjske ankete, vidite, da se je ta bazen ljudi, ki so se oddaljili od vlade, preselil med neopredeljene. To so ljudje, ki bodo verjetno volili, a še ne vedo, koga.
Verjetno se strinjamo, da večina teh ne bo volila desnih strank. Njihovi možnosti sta v bistvu dve: ali ostanejo doma ali pa volijo nekaj drugega. Če ostanejo doma, je tekma odločena. Zato je treba najti razloge, zakaj ne bi ostali doma. Želel sem jim ponuditi alternativo.
Po drugi strani pa imamo v Sloveniji stalni fenomen "novih obrazov". Vi to niste – na katero karto boste igrali?
Ljudem želim ponuditi perspektivno politiko, ki ne temelji na trenutnih vzgibih, ampak na strokovni presoji. Res prihajam iz akademskega sveta, a kljub znanju vedno verjamem, da je okoli mene veliko pametnejših ljudi. Rad se posvetujem. Odločitve morajo biti sprejete šele po tehtnem premisleku in po poslušanju različnih strokovnih mnenj.
Rad bi politiki vrnil tudi nekaj dostojanstva. Politika ne sodi na naslovnice tabloidov. Politika mora ustvarjati pogoje, da ljudje živijo svoja življenja, so ustvarjalni, mirni. Ta "instagram politika", ki jo danes gledamo – ne samo v Sloveniji – je po mojem mnenju kontraproduktivna. V svoji doktorski disertaciji sem zapisal, da je z logistiko nekaj zelo narobe takrat, ko se o njej sploh začnemo pogovarjati. Logistika mora delovati v ozadju. Enako je s politiko. Politika mora biti na nek način dolgočasna; ustvariti mora stabilno okolje, ne pa biti stalno v ospredju.
Vladimir Prebilič
Pred nami so nestabilne geopolitične razmere. Če bomo leta 2026 dobili vlado, ki se bo še vedno ukvarjala sama s seboj, se nam ne obeta nič dobrega. Poleg tega se v Evropski uniji že pripravlja nova sedemletna finančna perspektiva. Če bo Slovenija znova prepozna, bomo posledice čutili sedem let. In ker ta sistem poznam od znotraj, mislim, da lahko k temu konkretno prispevam.
Kaj pa, če vaša stranka na volitvah prepriča pet ali šest odstotkov volivcev, Robert Golob pa bo še vedno najmočnejši na levi? Bi z njim šli v koalicijo, tudi glede na ugotovitve KPK?
Vstop v koalicijo je odločitev stranke. Jaz nisem lastnik stranke, sem zgolj njen predsednik. A osebno menim, da bi bila nova vlada, obremenjena s temi ugotovitvami, zelo neugodna za vse. Prvič, levi politični pol je v Sloveniji vedno zagovarjal vladavino prava in enakost pred zakonom. Desnica je ta sistem relativizirala – in vemo, kam nas je to pripeljalo. Če enkrat spodkoplješ pravni red, nastane kaos.
Če kdo meni, da je zakonski okvir KPK slab, lahko te pomisleke naslovi v parlamentu in predlaga spremembe. Dokler pa sistem obstaja, ga je treba spoštovati. Politika ne more presojati namesto neodvisnih institucij.
Drugi razlog pa je praktičen. Slovenija bo v prihodnjih letih sprejemala izjemno zahtevne odločitve, zdaj pa bi se še ukvarjali s tem, ali predsednik vlade hodi na sodišče ali ne? Vse je minljivo, tudi sam sem po 14 letih prepustil mesto župana. V politiki nismo zato, da bo dobro nam, ampak državi in ljudem.
Ne bi želel, da kdorkoli Slovenijo jemlje za talca. Nihče ni tako pomemben, kot je pomembna država. Ne spuščam standardov zaradi nikogar. Podoben problem vidim tudi v EU. Ves čas glasujem proti Ursuli von der Leyen. In tudi znotraj naše poslanske skupine nad tem niso navdušeni, saj jih skrbi, kdo bi v nasprotnem primeru vodil Evropsko komisijo. Resno? Bo zaradi odhoda ene osebe konec sveta? Če med 450 milijoni ljudi v EU nimamo nobene alternative, potem si demokracije niti ne zaslužimo.
Nehajmo ljudem vsiljevati lažne izbire. Demokracija ni izbira med enim ali dvema kandidatoma, ki sta obremenjena s številnimi aferami, in iskanje manjšega zla.
Zakaj menite, da vam je – sodeč po javnomnenjskih raziskavah – podpora padla?
Ne vem, a dobivam tudi drugačne podatke. Ankete včasih niso zgolj merjenje, temveč tudi ustvarjanje javnega mnenja. Jaz se s tem ne obremenjujem. Moja naloga je predstaviti program, ekipo in vrednote.
Vprašanje je le, ali bodo šli ljudje volit "s ščipalko na nosu" ali pa pogumno. V vsakem primeru bodo sami morali nositi posledice svoje izbire.
Je po vašem mnenju še možen preobrat javnega mnenja do volitev?
Prepričan sem, da je. Ljudje poznajo izkušnjo obeh protagonistov, Janše in Goloba. In verjamem, da bodo številni rekli: "Ne, hvala," in izbrali tretjo možnost.
Začeli ste z Vesno, nadaljevali pa sami. Zakaj Vesna ni bila več prava stranka za vas?
Vesna se je odločila za skupni nastop z Levico. Menil sem, da tega ne potrebuje. Če želiš biti alternativa, težko hkrati nosiš breme vlade. To se je pokazalo tudi v soočenju v oddaji Tarča, ko je moral Uroš Macerl braniti nekatere težko branljive poteze te vlade.
Drugi razlog pa so vsebinske razlike, predvsem pri gospodarskih vprašanjih. Jaz nisem proti solidarnosti. Nikakor. Ampak najprej se moramo vprašati, od česa bomo živeli. Deliti je enostavno. Ustvarjati je težje. Levi spekter se izogiba razbremenitvi dela, ker se boji očitkov. Jaz trdim, da je delo vrednota. Minimalna plača bi morala biti socialni korektiv, ne standard za desetino zaposlenih. To je porazno.
Vladimir Prebilič
Namesto tega pa sprejemamo nove zakone in ustvarjamo nove konflikte. Zdravstvo je lep primer: rešitve imamo že danes, pa jih ne izvajamo. Spet nov zakon. Spet konflikt.
Menim, da je veliko mogoče rešiti že z boljšim vodenjem in upravljanjem. Ne pa z nenehnim normiranjem.
S čim pa vas je vlada najbolj razočarala? Je bila povod za ustanovitev stranke kakšna konkretna poteza, ko ste rekli: zdaj pa dovolj?
Najbolj moteča je nepredvidljivost. Praktično ni odločitve, ki ne bi bila kasneje popravljena, dopolnjena, spremenjena ali celo preklicana. To ljudi vznemirja, gospodarstvo pa še posebej. To se kaže tudi v konkurenčnosti – naložbe se zmanjšujejo, ker ljudje ne vedo, kaj bo jutri. Gre torej za način dela te vlade. Varnost se začne s predvidljivostjo. In ko se ljudje počutijo varne, bodo zaupali državi in njenim sistemom.
Druga težava je, da znotraj vlade poteka neko tekmovanje, celo onemogočanje, kar znova ustvarja nemir in zmedo. Ljudje si rečejo: "Saj ste v koaliciji, kako je to mogoče?" Potem pa vidiš, da so nekatere koalicije pravzaprav prisilne. Ali gre za poskus sodelovanja preveč različnih osebnosti ali za pomanjkanje povezovalnega voditeljstva, ne vem.
Še en velik minus je neoperativnost sistemov. Nedavno so namreč za varnostno tvegano območje razglasili center Ljubljane, pa se ljudje očitno sploh ne vznemirjajo. Žabjak in Ljubljana sta praktično na isti ravni, kar je jasen kazalnik, da nekaj očitno ne deluje. Notranja varnost je pod velikim vprašajem, manjka nam skoraj tisoč policistov, zato sistem ne deluje, kot bi moral.
Vladimir Prebilič
Podobno je pri dolgotrajni oskrbi. Absolutno se strinjam, da jo potrebujemo, vendar način implementacije ni bil posrečen, sistem deluje praktično samo v domovih, za tiste, ki so že bili vključeni v sistem, ostalo pa stoji. Tudi lokalna samouprava je bila premalo vključena.
Kaj pa stanovanjska politika?
Super je, da se gradi, a ministrstvo kot institucija težko gradi stanovanja. Čigava so zemljišča? Občinska. Spet manjka sodelovanje z lokalno ravnijo. Na koncu pa imamo stalno konfrontacijo: vlada proti gospodarstvu, vlada proti zdravnikom, vprašanje šolnikov. Novi zakoni nalagajo učiteljem dodatna administrativna bremena. Komunikacija, ki bi jo pričakoval, ne deluje.
Ni vse slabo, daleč od tega, in priznam, da so bile nekatere poteze vlade dobre. Priznanje Palestine je bil, po mojem mnenju, absolutno pravilen korak. Pogrešal pa sem več državnosti in političnega poguma pri nekaterih drugih vprašanjih.
Bi vi podprli Šutarjev zakon?
Menim, da Šutarjev zakon v tem trenutku ni bil potreben. Policija bi že prej lahko ukrepala, pa ni. Zakaj? Ker sistem ni funkcioniral. Policisti so mi večkrat rekli: "Če ukrepamo, kaj se nam bo zgodilo? Kdo nas bo zaščitil?" Namesto da bi jih sistem podprl, jih pušča same. Danes je policist, ki je izvajal ukaze, predmet pregona, njegovi nadrejeni pa so napredovali. To je problem.
Lahko napišemo še sto zakonov, ampak če jih ne izvajamo, je vse skupaj brez smisla. Slovenija je postala preveč normirana družba, ob koncu mandata se vsaka vlada pohvali, koliko zakonov je sprejela. Zakaj se ne bi raje vprašali, koliko zakonov smo izboljšali ali implementirali v prakso?
Včasih se mi zdi, da moraš biti na pol pravnik, če hočeš sploh živeti v Sloveniji. A normiranje ustvarja birokracijo, birokracija ustvarja nove potrebe, in vrtimo se v krogu. Digitalna Slovenija pa še vedno pogosto zahteva papirnate podpise. Zakaj? Imamo vse registre, vse potrebno, da bi to lahko odpravili.
Namesto da tekmujemo v številu novih zakonov, bi se morali pogovarjati o vsebini in izvajanju. Drugače bomo samo "nosili papirje sem in tja".
Je na evropskem nivoju kaj drugače?
Tudi tam je normiranja preveč. Saj poznate rek o tem, kdo inovira, kdo producira in kdo normira. Težava pa je spet izvajanje. Evropska unija bi morala bolj zaupati državam članicam, države pa svojim državljanom. Brez zaupanja spet zdrsnemo v normiranje. Evropa ima na drugi strani veliko dobrih in odgovornih pravil, zato mora biti debirokratizacija premišljena.
Kakšni pa so vaši odnosi z drugimi slovenskimi poslanci? Greste kdaj skupaj na kavo, se pogovarjate?
Z vsemi dobro funkcioniram, nimam konfliktov. Je pa sodelovanja malo. Na začetku mandata sem kolege povabil na kavo, pa sta od devetih vabilo sprejela le dva: Matjaž Nemec in Marjan Šarec.
Vladimir Prebilič
Skrbi pa me rast skrajne desnice v Evropi. Ekstremi so vse številčnejši. In to ogroža evropski projekt. Pogosto se s prstom kaže na EU kot na neko entiteto, ki države zavira, namesto da bi jim pomagala … Pogosto tudi slišim politike reči: "Mi bi uredili, pa Evropa ne dovoli." A to ni res. Evropa smo mi. Ministri z vseh držav sedijo skupaj za mizo v Svetu EU. Če država ne uveljavlja svojih interesov, to ni krivda EU, ampak njene lastne neaktivnosti.
Omenili ste razbremenitev dela. A marsikdo se boji, da bi naslednja oblast ukinila tudi pridobitve, kot sta minimalna plača ali božičnica.
Minimalna plača in božičnica naj ostaneta, a je kljub temu nujno razbremeniti stroške dela, predvsem za srednji sloj. Ta danes nosi največje breme in posledično počasi izginja.
Če imate danes dve osebi z neto plačo okoli 1.800 evrov – kar ni neka izjemna plača – je to 3.600 evrov na mesec. Ta dohodek je močno obremenjen: z davki, prispevki in potem še z vsemi posrednimi stroški. Recimo vrtci. Ko nekdo malo preseže povprečje, se subvencija sesuje: namesto 50 evrov plačuješ 270 evrov na otroka. Dva otroka – in si hitro pri 500 ali 600 evrih.
Ta segment ljudi moramo znati bolje nagraditi. Zakaj? Ker se nam dogaja nekaj zelo nevarnega: najbolj izobražen, mobilen, sposoben kader odhaja. In to se že dogaja. Inženirji, menedžerji, mladi strokovnjaki v tej državi ne vidijo več smisla in jo zapuščajo. Ta kader ne bo ostal doma zato, ker je tako ukazal premier. A če takšen kader izgubimo, bomo hujšali v glavo, brez njega ne bomo potegnili gospodarstva naprej. Zato še enkrat: naj bo minimalna plača, naj bo božičnica. Ampak naj bo tudi naslednji korak. Danes sprejmemo en ukrep, povzročimo zmedo, potem pa se ustavimo. To ni premišljeno vodenje.
Poglejte učiteljski poklic. Če bo minimalna plača še rasla brez širšega razmisleka, bomo prišli do absurda, ko bo učitelj zaslužil minimalno plačo. Takrat si bo najbrž rekel: "Hvala lepa, grem delat v trgovino." Kdo bo potem izobraževal naše otroke?
Ampak če pride do večje davčne razbremenitve plač, bo tudi v proračunu denarja manj ...
Če bi okvirno 3,5 milijarde evrov, ki zaradi korupcije in podobnih finančnih mahinacij "izginejo" skozi okno, spustili skozi DDV in prispevke – pokojninske, zdravstvene – bi iz tega dobili približno 800 milijonov evrov čistega prihodka v proračun. Takoj. In hkrati bi naredili red.
Ta denar lahko zapolni luknje, ki nastanejo zaradi razbremenitve dela. Ampak za to se je treba organizirati in narediti resne sistemske ukrepe. Zato smo tudi predlagali sistemski boj proti korupciji – od preprečevanja do pregona in kaznovanja. Korupcija ni abstraktna stvar. Ko nekdo krade, ne krade neki abstraktni državi, krade vsem nam: štipendije, socialne transferje, pokojnine, javne storitve. To je kraja skupnega dobrega.
Vedno rad omenim primer Al Caponeja. Ni sedel zaradi delovanja v mafijski združbi, sedel je zaradi neplačanih davkov. Zakaj? Ker so Američani razumeli, da s tem, ko ne plačaš davkov, škoduješ vsakemu državljanu. In to mora imeti resne posledice. Pri nas pa: malo zapora, odprti oddelek, zgodba zaključena, denarja ne vračaš. Tako ne gre. Tukaj je ogromna rezerva. In treba jo je izkoristiti.
Drugi del zgodbe pa je gospodarstvo. Če ne bomo dvignili produktivnosti, tudi proračun ne bo vzdržal. To je jasno. Zato sem tudi gospodarstvenikom povedal, da bo država morala pomagati in razbremeniti delo, a bodo morali sami dvigniti produktivnost. Vsak mora prevzeti del bremena. Danes tega dialoga ni. Namesto tega imamo stalne konflikte.
Dotakniva se še geopolitike. Kako bi se morala Evropska unija odzvati na politiko Donalda Trumpa in ZDA?
Evropska unija si mora najprej naliti čistega vina: ZDA niso več zaveznik, kakršen so bile nekoč. To je dejstvo. In nima smisla čakati, da se bodo "poboljšale". Tudi po Trumpu se politika verjetno ne bo bistveno spremenila. Zato so potrebni trije ključni koraki. Evropa mora poiskati nove zaveznike. In teh ni malo: Kanada, Mehika, države Mercosurja, Indija, Japonska, Južna Koreja. To so demokracije, ki v veliki meri delijo naše vrednote in imajo podobno kot mi težave z ZDA.
Če bi te države povezali, govorimo o 2,5 milijarde ljudi in gospodarstvu, ki je trikrat večje od ameriškega. To je jezik, ki ga Washington razume. Ampak za to mora biti EU aktivna, agilna. Danes pa se še vedno ukvarja sama s sabo in s tem, kaj je Trump rekel včeraj. Nehajmo se ukvarjati z njim. Delajmo svoj posel.
Vladimir Prebilič
Drugič: Evropska unija mora postati vojaško samostojna. Če seštejemo obrambne proračune 27 držav, pridemo na raven ZDA. Tudi vojakov imamo približno enako. Problem ni količina, problem je razdrobljenost. Vsak ima svojo opremo, svoje poveljstvo, svoje sisteme. Rešitev ni panično kupovanje orožja, ampak integracija tega, kar že imamo, in premišljena nadgradnja tam, kjer so vrzeli. Današnje histerično trošenje denarja za obrambo je nesmiselno, če sploh ne vemo, kaj kupujemo, zakaj in proti komu bomo to uporabili.
Tretjič: EU mora nehati s suverenističnimi iluzijami. Ideja "Evrope narodov" je začetek konca. Posamezne države v svetu velesil nimajo možnosti. Slovenija lahko preživi samo pod skupnim evropskim dežnikom. Vse drugo je nevarna iluzija. Če tega ne bomo sposobni, imamo resne težave.
Je v tem kontekstu članstvo v Natu sploh še smiselno?
Nato bo zaradi ravnanja ZDA verjetno počasi zdrsnil na stranski tir. Zavezništvo, kjer ti zaveznik grozi z odvzemom ozemlja, ni več zavezništvo. To je treba povedati na glas. Nato bo verjetno še obstajal, a mi moramo graditi paralelni evropski sistem, ki bo zagotavljal našo varnost neodvisno od njega. Ne kot konkurenco, ampak kot nujno varnostno hrbtenico.
Tistih 5 % BDP za obrambo je bilo izsiljenih in ponižujočih. In zanimivo – samo Španija je imela pogum, reči ne. Washingtonska pogodba nikjer ne določa obveznih odstotkov. Edini pritisk je političen.
Zato moramo biti racionalni. Ne vstopati v nepotrebne spopade, ampak postopno preusmerjati sredstva v evropske zmogljivosti. Najprej moramo urediti lastno hišo: pregledati, kar imamo, to integrirati in šele nato nadgrajevati. To je edini smiseln pristop.
Kot župan ko je začel,je bil ok,potem mu je zadišalo po parlamentu (korito) in ta ok je izginil.