Po osmih letih je bilanca taka. Po EU lahko potujemo z osebno izkaznico, in ker imamo evro, nam ni treba menjati denarja; ne plačamo carine, če gremo v šoping v Gradec ali Trst; menda iz evropskega proračuna več dobimo, kot vanj damo ...
A hkrati je bila kava, ko še nismo imeli evra, 130 tolarjev, danes je dražja za 140 odstotkov, cigarete so stale 190 tolarjev, danes so dražje za več kot 300 odstotkov. Uvedba evra je bila nasploh odlična priložnost za podražitve. Poleg tega bomo, čeprav smo najbolj zadolženi v zgodovini naše države, Grčiji pomagali s pol milijarde evrov.
Izbira. Kaj je torej bolje? Nič; na volitvah in referendumih je skoraj vedno tako, da je treba izbrati manj slabo možnost, ker dobre tako ali tako ni. Dejstvo je, da Slovenija ali Hrvaška nista in ne moreta biti kot Švica. Tako mi kot Hrvati smo premajhni, premalo pomembni in imamo premalo sposobne voditelje. Ob tem je zanimivo, da smo Slovenci pred vstopom menili, da bo država kot članica EU gospodarsko in politično stabilnejša.
In zdaj? Vsak dan smo priča resničnostni tragikomediji pri sestavljanju vlade, vsak dan je več stečajev in brezposelnih. In ker je treba izbrati manjše zlo, je po mojem bolje, da meje padejo in da se Evropa povezuje. Evropska družina sicer ni super družina, je pa tista, ki jo mi, mali, potrebujemo.
Komentar se navezuje na članek Slovenska izkušnja jih straši.
