Razumeti njegov uspeh pomeni razumeti trenutno gospodarsko, družbeno in politično situacijo v ZDA in Evropi. Tega pa večina pripadnikov elitnega kroga politike in medijev že dolgo ne zmore.
Kandidat, ki je lansko poletje svojo kampanjo začel z besedami: "... ko Mehika pošilja svoje ljudi, pošilja droge, posiljevalce, morilce. Najbrž so nekateri med njimi dobri ljudje ..." in ki je govoril (in še govori) o množičnih deportacijah, je dobil približno tretjino glasov Američanov latino porekla.
Kandidat, ki je govoril o tem, kako privlačne ženske enostavno zgrabi za mednožje in da bi bilo morda treba tiste, ki se odločijo za splav, na nek način kaznovati, je dobil 45 odstotkov ženskih glasov.
Zmagal je kandidat, ki je predlagal prepoved prihoda ljudi islamske veroizpovedi v ZDA (stališče je sicer hitro zožil na ljudi iz določenih "problematičnih" držav kot je recimo Sirija), muslimanska skupnost pa ima v ZDA na milijone pripadnikov. Kako je torej pridobil volivce?
Trump je imel (če se poigramo s prevodom njegovega priimka) svoje adute. Eden glavnih je bila protikandidatka Hillary Clinton. Njena dolga politična kariera je za seboj pustila ogromno madežev. Bivši predsednik in njen mož Bill Clinton s svojo zgodovino gotovo ni privabljal ženskih volivk.
Dobrodelna fundacija, ki je bila obenem (kot je razkril Wikileaks) nekakšen mehanizem za širjenje klientalističnih mrež in večanje družinskega bogastva, je drugi člen v tej verigi, njene tesne povezave z Wall Streetom tretji, njeno postopanje z informacijami zaupne narave, ki bi v zapor poslalo praktično vse, ki se ne pišejo Clinton, četrti. Predstavljala je tipično elitistično in arogantno političarko s kopico strankarskih interesov.
Trump se je v državi, ki so jo ustanovili priseljenci, uprl konceptu odprtih mej in zaigral na prave strune. Govoril je proti vojnam na Bližnjem Vzhodu in Srednji Aziji, za katere je Clintonova glasovala v senatu in zatrjeval, da bi bilo denar bolje porabiti doma. Ni imel velikih donatorjev s strani velikih lobijev kot Clintonova (oziroma imel jih je precej manj) in to mu je večina štela v prid. S predlogom sodnikov za zapolnitev Vrhovnega sodišča je na svojo stran dobil evnageličane, ostalo je opravilo njegovo stališče o gospodarskih rešitvah.
Trump je govoril o ponovni vzpostavitvi visokih carin in izničenju prostotrgovinskih sporazumov, da bi preprečil selitve produkcijskih enot velikih podjetij v tujino. V Michiganu, kjer je nekoč mogočna avtomobilska industrija bleda senca nekdanje veličine, je to padlo na plodna tla.
Prisluhniti so mu bili pripravljeni tudi v bližnjih Wisconsinu in Pensilvaniji, kjer so celotna mesta, nekoč živahni gospodarski centri, postala spalna naselja. Clintonova je zlovešče napovedovala konec težki industriji in rudarstvu, Trump je delavce omenjenih panog (in njihove družine) sprejel pod svoje okrilje z obljubami o gospodarskem preporodu. Preporodu na republikanski način, z ogromnim znižanjem davkov za privabljanje investitorjev.
Trumpova kampanja je bila vse do konca predmet posmeha. Še nekaj mesecev nazaj je bil največji izdatek kampanje Make America Great Again izdelava baseballskih čepic z omenjenim napisom. Clintonova je svojega nasprotnika precej presegla pri zapravljanju za televizijske oglase in ustanavljala pisarne v vseh večjih naseljih, Trump pa je le prirejal velike shode in dal delati čepice. Ko so se ob to obregnili številni analitiki, se je oglasil sloviti režiser Michael Moore, po rodu iz Michigana: "Mislim, da se tisti, ki se smejijo Trumpu, ne zavedajo, koliko ljudi nosi te čepice. Ko jo nosi Trump, se poistovetijo z njim," je v eni od oddaj dejal Moore, sicer zapriseženi demokrat.
Na eni od močno odmevnih predsedniških debat je Trump na obtožbe Clintonove, da ne plačuje davkov, odgovoril, da je temu tako, ker je "pameten". Spet je sledil posmeh v medijih in spet so morali nekateri opozoriti, da je takšno ravnanje simpatično ljudem, ki komaj shajajo iz meseca v mesec in ki državi nočejo plačati nič oziroma čim manj, saj so mnenja, da bo njihov denar porabljen nesmotrno.
Trumpa so volili, ker "govori tako kot mi", ker "govori o pravih problemih, o katerih drugi ne govorijo", ker "je uspešen poslovnež in ne birokrat". Vse to so izjave volivcev v Pensilvaniji, slišati pa jih bi bilo moč po vsej državi. Trump je (seveda ob zgražanju politikov in novinarjev) prebivalcem revnih blokovskih naselij v velemestih odkrito dejal, da "živijo v peklu", temnopoltim pa neposredno sporočil: "Kaj sploh še lahko izgubite?" Predpostavka, da ZDA za vse niso najboljša država na svetu, je bilo za nekatere očitno preveč. Ne za Trumpove volivce.
Demokratom jo je zagodel fenomen, na las podoben brexitu. Referedum o obstanku Velike Britanije v EU in ameriške predsedniške volitve imata precej vzporednic. Tudi pri brexitu so odločitvi ZA odcepitev (tako kot Trumpu) nasprotovali najbolj vplivni politiki na levi in desni strani, govorilo se je o porastu nacionalizma in "fašističnih elementov". Pa so se Britanci vseeno odločili ZA. Odločilne glasove so prispevala degradirana industrijska okolja, ki so tradicionalno volila stranke levega političnega spektra. Tokrat so jim pokazali sredinec. Pokazali so sredinec elitam, globalizaciji, prostemu trgovanju, multukultiju, liberalnim družbenim vrednotam in politični korektnosti. Tako kot volivci v ZDA. Ne gre spregledati, da je del Američanov Trumpa volil iz rasističnih vzgibov, a kot se je izrazil eden od ameriških komikov, je bil "rasizem le češnja na FUCK YOU torti, ki jo je Trump spekel za svoje privržence."
Poleg tega so tudi ankete pred brexitom kazale na zanesljivo zmago tabora PROTI, a niso pokazale realnega stanja. Očitno je tako v VB kot v ZDA v volivnem procesu tokrat sodelovalo ogromno ljudi, ki jih analitiki niso zaznali. Ljudje, ki imajo odpor do politike, odpor do ideoloških debat, ki ob klicu anketarja o politični pripadnosti odložijo slušalko. Tokrat so volili. Množično. In niso volili iz svetovnonazorskih ali filozofskih vzgibov, preprosto so se vprašali, kdo govori o njihovih problemih, s kom v Beli hiši bodo lažje prišli čez mesec.
Ne gre se slepiti, da se nam v Evropi ne more zgoditi trumpizacija. Pred nekaj dnevi sem se v prijetni družbi menil o lahkotnih temah, ko je po čudnem naključju pogovor nanesel na revščino pri nas (v Sloveniji). Bil sem nemalo presenečen nad trditvijo izobraženega človeka moje generacije, da je vsakdo v Sloveniji, ki težko shaja, tega kriv sam. Da je v Sloveniji dovolj vsega za vse, ki se le malce znajdejo. Češ da vsi z zgolj srednješolsko ali osnovnovnošolsko izobrazbo tako ali tako od življenja ne morejo pričakovati drugega kot neprestano borbo za obstoj. Omenjena oseba seveda prihaja iz razmeroma premožne družine srednjega sloja, med študijem sta mu najemnino in vse potrebno plačevala mama in oče, nikoli ga ni skrbelo, kako bo plačal položnice, kako bo nahranil otroka ... Seveda še vedno živi v družinski hiši in benti nad domnevno nevednostjo okolice, polne ljudi, ki le jamrajo.
Prav takšno razmišljanje, ki se je širilo iz TV ekranov po ZDA, češ da so možnosti enake za vse, je v Trumpovih volivcih vzbudilo odpor. V Sloveniji imamo kopico okolij, kjer je tekstilna, energetska in lesnopredelovalna industrija zaposlovala množice, na ta račun pa so živela lokalna kulturna in športna društva, ljudje so se združevali v interesne skupine, negovali tradicijo, razpravljali o skupnih težavah. In večinoma volili stranke levice z močnim socialnim programom. Danes so nekatera slovenska mesta spomenik propadlih gospodarskih pustolovščin lokalnih povzpetnikov, življenje temu primerno, ljudje pa pripravljeni na radikalno spremembo. Skratka - Trumpland.
Živim v Trbovljah, kjer je po zatonu energetike gospodarsko stanje zelo slabo. In zagotavljam vam, da bi v primeru, če bi se v našem mestu odprla firma z nekaj sto delovnimi mesti z okrog 700 ali 800 evri mesečne plače, ljudje pograbili to zaposlitveno možnost. Pa naj se še toliko govori o delovnih mestih z visoko dodano vrednostjo, eko kmetijstvu, turizmu in o ostalih nebulozah, ki naj bi rešile zasavsko regijo pred popolnim izpraznjenjem izobraženih in kakovostnih mladih kadrov. Z ne prav visoko, a vendarle redno plačo, se da urediti življenje, poiskati stabilnost, se lotiti hobijev in družbenih interesov, vzgajati ... živeti. Veliko ljudi pač noče bivati v družbi znanja, nočejo se neprestano izobraževati in se prilagajati. Želijo pošteno pridelati dovolj za normalno življenje svoje družine. In takšno sliko je milijonom Američanov narisal Trump. Če bo pričakovanja izpolnil, je seveda povsem drugo vprašanje.
V slovenskem političnem prostoru trumpa (zaenkrat) ni. Naša največja stranka na desni SDS (primerjava zato, ker je Trump pač republikanec) je, skupaj s kolegi z druge politične strani (z izjemo ZL), podprla velik prostotrgovinski sporazum TTIP (pa tudi sporazum CETA), proti kateremu je grmel novi ameriški poglavar. Upravičeno ali ne, gre za simbol današnje vladavine kapitala in zmanjševanja socialnih in delavskih pravic. V Sloveniji denimo skoraj 60 odstotkov vprašanih nasprotuje obema sporazumoma, a največje stranke jih ne slišijo prav dobro.
Poleg tega za Trumpom ne stoji neka točno določena ideologija. Gre za človeka, ki je bil večino življenja demokrat, dajal denar demokratskim politikom (tudi Clintonovi), zagovarjal pravico do splava in tako naprej. Čez noč je postal republikanec, a mu mnogi tega niso zamerili. Niti tega, da je daleč od religiozne osebe. Pripravljeni so bili požreti rasizem in šovinizem, da bi rekli NE statusu quo. Trump tudi ni nov obraz, ki jih imamo tako radi pri nas. Američani njega in njegovo delovanje dobro poznajo že več desetletij.
Kako bo Trump vladal (in ali je sploh usposobljen za to) ter ali bo njegovo predsedovanje uspešno, je seveda veliko vprašanje. Tu se bo v veliki meri tudi odločila usoda populističnega eksperimenta, ki se je začel v VB in nadaljeval v ZDA. Na rezultate bo treba počakati, a eksperiment bo vmes šel naprej. Naslednje leto so na vrsti francoske predsedniške in nemške parlamentarne volitve ...
david.buovski@zurnal24.si
*Naredimo Trbovlje spet velike
Hujskaški članek nekega levega pisuna ,ki se ne more sprijaznit s Trumpovo zmago !