"Ljudje mi želijo nekaj, česar ni in ni"

Konec preteklega leta je ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, ki ga vodi Maja Makovec Brenčič, objavilo razpis Prva zaposlitev na področju vzgoje in izobraževanja, s katerim naj bi se za iskalce zaposlitve na tem področju odprlo 300 novih delovnih mest. 

PREBERITE ŠE:

• Na voljo 300 delovnih mest, a se jih je prijavilo le sedem

• Čistila je ploščice, da bo nekoč biologinja, zdaj jo lahko prehiti "frišna" s faksa

• Zaposlili bodo 300 učiteljev

• Namesto počitnic pisanje prošenj

• Zadnja generacija volonterjev

• V hotelu mama je ravno zneslo

Profimedias

"Vse v skladu z razpisom tudi obravnavamo," so pojasnili na MIZŠ. "V okviru ukrepa prva zaposlitev načrtujemo čim prejšnjo objavo novega razpisa, pri tem se moramo uskladiti z organom upravljanja in drugimi resorji."

Starost se med razpisnimi pogoji ne bo spremenila

Dodajajo, da bo razpis zaradi kriterijev črpanja sredstev moral tudi vnaprej slediti pogojem jamstva za mlade, po katerih morajo biti kandidati stari do 29 let, po izteku projekta pa jim bo treba zagotoviti izhod v zaposlitev. 

Če je to dobra novica za mlade brezposelne diplomante, bodo iz njega izpadle generacije učiteljev, ki so na trg dela vstopale v letih varčevanja in krčenja zaposlenih v šolstvu, med katerimi so mnogi opravljali volontersko pripravništvo. Ker že imajo strokovni izpit in so prestari se na ta razpis ne bodo mogli prijaviti. 

Na ministrstvu za šolstvo sicer poudarjajo, da omenjeni razpis ni edini, po katerem se bodo lahko v prihodnjih letih zaposlovali pedagoški delavci in bodo odprti tudi za starejše kandidate. 

O naštetem smo že nekajkrat pisali, danes pa objavljamo še osebno zgodbo učiteljice, eno od mnogih iz sveta prekarnih občasnih zaposlitev, ki se zelo razlikuje od sveta redno zaposlenih.

irma.hus@zurnal24.si

PISMO UČITELJICE objavljamo v celoti

Vsa letošnja novoletna voščila, ki so mi bila izrečena, so vsebovala besedo SLUŽBA. Da, že
šesto novo leto zapored mi ljudje želijo nekaj, česar ni in ni. Za to besedo se ne skriva le 
finančna stabilnost, ampak mnogo mnogo več.

Sedim za računalnikom in pišem svojo zgodbo. Že spet sem namreč brez redne zaposlitve. 
Pred kratkim mi je potekla tako težko priborjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki je 
zahtevala veliko dela in priprav že dobre štiri mesece pred samim pričetkom dela. 7 mesecev 
– moj osebni rekord, 40% zaposlitev, za ljudi, ki me obkrožajo, pa »že spet samo to«. 

Popoldansko delo, 60-minutne šolske ure, dopoldan dodatne ure učne pomoči, da se lažje 
preživi. Delo od zore do mraka, neplačane priprave, administracija ... Celo poletje sem  garala 
v neznosni vročini, hodila domov med zadnjimi, doma spet delala, da bodo učenci zadovoljni. 
Obvladati sem morala sto različnih stvari, pokazati tono iznajdljivosti, biti hkrati zanimiva in 
stroga, premagati tisoče organizacijskih ovir. O tem, koliko so plačani ostali učitelji za enako 
ali manj dela, nisem hotela razmišljati. To delo sem namreč ljubila z vsem svojim srcem in 
dušo, čeprav me je večkrat pri srcu stisnilo, ko sem dobila plačilno, kaj šele, ko sem pogledala 
na koledar in videla, kako meseci bežijo. V trenutkih žalosti in razočaranja me je naprej gnalo 
veselje do dela in upanje, da bo nekoč bolje. Hmmm, kako dolgo si to že govorim? 

Diplomirala sem leta 2010. Učila sem se, se odrekala marsičemu, zavidala tistim, ki so že 
imeli službo, otroke ... Kisli spomini na otroške dni so veliko pripomogli k temu, da sem bila 
vztrajna in odločena, da dosežem svoj cilj ter svoje življenje obrnem tako, da bom srečna. 
Marsikaj ni šlo zlahka, študij je bil naporen, pogosto sem poleg študija tudi delala, a vseeno 
mi je uspelo diplomirati pri 25-ih. Ko sem diplomirala, sem imela občutek, da je vse mogoče, 
nič ni bilo nedosegljivo. Kaj hitro sem stopila na realna tla, usoda se je namreč odločila za 
nove preizkušnje in razočaranja. Za las sem ujela razpis za pripravništvo, ki ga je takrat 
država objavila dvakrat letno, in po dolgem čakanju izvedela, da so mi plačano, kljub 
visokemu povprečju ocen, zavrnili. Istočasno smo bili doma brez službe vsi: jaz, mama, ki je 
kmalu po izgubi službe hudo zbolela, in brat, ki je kot mlad fant doživel svoje prve delovne 
izkušnje kot veliko razočaranje, saj je imel opravka s podjetniki, ki mu niso plačevali. Vpisala 
sem se na visoko šolo in si tako omogočila še možnost dela preko študentske napotnice. Po 
diplomi sem tako v vrtcu delala kot snažilka. Nikoli ne bom pozabila podelitve diplome, ko 
nisem imela niti časa za dostojno praznovanje tega dosežka, saj se mi je mudilo delat. Meseci 
so tekli in končno je prišel nov razpis, sledila je prijava in ponovno čakanje. Seveda, spet 
nisem dobila plačanega pripravništva, zato ni bilo druge kot da grem delat brez plačila. 
Pripravništvo mi je vzelo veliko časa in energije. Nadomeščala sem vse po vrsti, hodila na 
spremstva, poučevala tujce, nudila učno pomoč, pomagala pri tekmovanjih, inventurah, 
dnevih dejavnosti … Ogromno dela sem prinesla domov, računalnik nikoli ni ugasnil pred 
polnočjo, partner mi je očital pomanjkanje časa, kaj šele mama ... Vedno se je pač našel 
nekdo, ki me je potreboval. Priznam, bilo je hudo. Stiska zaradi mamine bolezni, boleče 
dejstvo, da gredo vsi domov prej kot ti, ki dejansko delaš zastonj. Na začetku nisem niti upala 
v zbornico, jedla nisem nič, ker mi po zakonu dodatek za malico ne pripada. Težko opišem ta 
občutek, ko se počutiš tako kot duh. Končno se je našla oseba, ki me je odvlekla v kuhinjo in 
rekla, da bom jaz od sedaj naprej vsak dan prišla na malico. Potrebovala sem kar nekaj časa, 
da sem se znebila tistega občutka, češ, meni pa to ne pripada. Enako je bilo s kosilom, no, pa 
saj sem ga mnogokrat pojedla kar stoje v času podaljšanega bivanja z učenci. Takrat se je 
prvič pojavil tudi občutek manjvrednosti. Ja, pogosto sem bila tam do štirih, nato šla k mami v 
bolnico, po poti nazaj v trgovino, nato pa za računalnik. V bistvu sem delala cele dneve, bila 
na socialki in v družbi s povešeno glavo odgovarjala na razna vprašanja o tem, kje delam ipd. 
Tako se je vleklo osem mesecev. Pokonci me je držala misel, da to pač moram dati skozi, da 
se bom lahko prijavila na strokovni izpit. Izredno naporno pripravništvo, ki je bilo pogosto 
polno raznoraznih občutkov, da nisi enakovreden drugim in da ne pripadaš, mi je vseeno dalo 
veliko bogatih izkušenj in tam sem spoznala mnogo krasnih ljudi. Ko tako gledam nazaj, si 
mislim, da če sem preživela tisto najhujše obdobje, bom preživela vse. 

Po končanem pripravništvu je le posijal žarek upanja, saj sem dobila zaposlitev za določen 
čas, 4 mesece. Občutek je bil fenomenalen, tako sem torej delala in se poleg še učila za 
strokovni izpit. Kmalu po pripravništvu pa sem začela preko podjemne pogodbe izvajati še 
učno pomoč, poučevanje tujcev, razna spremstva, jutranje varstvo … Marsikomu sem tudi 
marsikaj pomagala, se prostovoljno preizkušala v novih vlogah, tako da sem v bistvu že ves 
čas v stiku s šolstvom. Vmes sem celo imela to srečo, da sem 2 meseca nadomeščala 
sodelavko v podaljšanem bivanju, uredila sem si tudi delo na šoli preko enega izmed 
programov za zaposlovanje ZRSZ, se spopadla z nenapovedanim izpadom dohodka, ko so kar 
tako čez noč ukinili financiranje učne pomoči … Da, bilo je težko in pestro. Ponosna sem 
nase, da sem vseskozi ohranila optimizem in upala.

Sedaj pa spet čakam, da se bo MIZŠ odločilo pripraviti kakšen razpis, financiran iz evropskih 
sredstev, čeprav imajo denar že dolgo. Nenehno sem na tekočem z vsemi opcijami za razne 
razpise, sredstva, možnosti, za javna dela sem se borila leta in leta, vedno sem padla skozi. Ali 
sem imela previsoko izobrazbo, bila premalo časa na Zavodu, nisem bila ustrezni profil … V 
bistvu že 5 let vsem govorim, da sem brez službe, čeprav nenehno nekaj delam. Honorarno 
delo za okolico ni služba, to, da včasih cele dneve lektoriram in pišem članke, grem skoraj 
vsak dan v šolo izvajat učno pomoč ipd. …, to nikogar ne zanima, raznorazna čakanja na 
razpise pa so vedno bolj mučna, kako je biti zaposlen za polni delovni čas na papirju, pa 
najbrž še dolgo ne bom izvedela, čeprav dobro vem, kako to izgleda v praksi. Enostavno 
imam vsega dovolj. 

Dovolj imam čakanja, dovolj imam obljub, dovolj zaskrbljenih pogledov in vprašanj znancev, družine. Vedno sem bila polna upanja, verjela sem, da bo enkrat bolje. 

Marsikdo mi reče, da sem naivna, morda celo neumna, da v teh težkih časih upam na nek čudež. Pa vendar poznam veliko ljudi, ki so zaposlitev dobili. Ta diploma, ki so jo vsi vedno tako poveličevali, govorili, da je treba iti študirat, mi sedaj nič ne koristi. Edina v družini jo imam, edina sem brez službe, ko pa delam, dobim najmanj denarja  od vseh. Če ne bi pol življenja namenila šoli in študiju ... 

Srečujem bivše sošolce, sodelavce, znance …, zdi se mi, da so vsi šli naprej v svojem 
življenju, le jaz tičim na isti točki. Zato je vsak rojstni dan, obisk, srečanje …, vse je ena 
velika muka, pa čeprav sem po naravi zelo družabna. Partner vedno manj potrpežljivo čaka, 
da bova končno začela zares »živeti«. Sorodniki nenehno sprašujejo vprašanja, ki me bolijo. 
Vsake toliko se najde kdo, ki me vpraša o tem, ali vem, da se socialna vrača ipd. Pritiski so z 
vseh strani in so res nevzdržni. Sploh se mi ne da več pojasnjevati, kako sem lahko brez 
službe, na Zavodu, a vseeno delam 9 ur na teden preko podjemne pogodbe. Lahko bi jim šla 
pojasnjevat, da nekdo, ki je redno zaposlen za polovični del. čas, ne dela kaj dosti več kot jaz. 
Ah, pa saj nima smisla.

Večini je to smešno, a na tak način ohranim vsaj malo optimizma, dobim vsak mesec xx 
evrov (pol mi seveda pobere država) in se počutim vsaj malo pomembno. Pustimo ob strani 
dejstvo, da se večino časa počutim nevidno, da nikoli nisem zares del kolektiva, da mi je 
neprijetno ob raznih službenih zadevah, ko se čisto po naključju znajdem na kakšnem 
sestanku, ki mi ni namenjen ali poslušam o zadevah, o katerih nimam pojma, ker nisem bila 
obveščena. Da sploh ne govorim o tem, da mi dan pedagoških delavcev pokvari cel teden. Da 
za takšne, kot sem jaz, ne obstaja zaključek poslovnega leta. Da me srce boli, da napredujejo 
v nazive in plačne razrede kolegi, ki so v šolstvu svojo pot pričeli istočasno kot jaz. Da me 
venomer prehitijo mlajši, novi sodelavci. Da je še veliko idej, ki jih nisem uspela realizirati 
pri delu.  In še in še. Čudovit kolektiv sicer poskrbi, da se človek v moji koži vseeno počuti 
cenjeno in spoštovano, a nekaterih občutkov ne more ublažiti niti še tako topla beseda. 
Vsa ta leta sem bila polna energije, idej, ustvarjalnosti … S tem pisanjem želim pokazati, da 
je v naši državi nekaj hudo narobe. Zgodb, podobnih moji, je veliko. Čakamo in upamo, a v 
nedogled tako ne bo šlo. Imamo voljo, čas, zagon, smo svež veter, ki ga šolstvo potrebuje. In 
ko na koncu, po vsej tej kalvariji, vidiš razpis Prva zaposlitev v vzgoji in izobraževanju ter 
prebereš, da si pri 30-letih v bistvu prestar, da bi se potegoval za enoletno polno plačo, za kar 
bo treba delati le polovični delovnik (tu bi se marsikaj dalo povedati o nespametnem ravnanju 
z denarjem), nato pa temu sledi zaposlitev za nedoločen čas – no, takrat pa ti dokončno vzame 
samo in ti prekipi. Dandanes je res heroj, kdor ima ob vsem tem še upanje. Meni ga, iskreno 
povedano, primanjkuje.

Učiteljica