V lepi, sončni podalpski državi je izmikanje odgovornosti, žal, postalo prevladujoča družbena norma. Če ne verjamete, kar prižgite televizor ali obiščite enega izmed spletnih medijev. Skoraj vsak dan boste priča kakšni izjavi vidnega politika, da "se ne čuti odgovornega" ali da "ne sprejema odgovornosti" ali da "ne vidi razloga za odstop iz funkcije ali položaja".
Položaj včasih izgleda tako groteskno, da se človek vpraša, ali so za nastale kršitve zakonov, sporne prakse in nepravilnosti krivi Marsovci, saj so tisti, ki so bili najbolj povezani z neljubim dogodkom vendarle storili vse, da do njega ne bi prišlo, pa je do njega vseeno prišlo.
No, tako imenovani Marsovci (višja sila) imajo včasih res prste vmes, a so taki primeri manjšinski.
Primer Centrov za socialno delo
Naj navedem kar nekaj konkretnih primerov. Marsikdo se sprašuje, kakšno odgovornost pomoči potrebnim nosijo Centri za socialno delo. Zadnje čase dobivam kar nekaj prošenj za pravno pomoč s strani sorodnikov ljudi, ki potrebujejo pomoč socialne države zaradi tega, ker imajo njihovi svojci take ali drugačne socialne, finančne ali psihološke težave.
Skoraj vsi poročajo o tem, da jim ogromno časa in energije vzame že uvodni poizkus, da bi sploh dobili resnega sogovornika. Kompetentno osebo, ki je pristojna za reševanje konkretnega problema. Človeka, kateremu zakon nalaga ustrezno ukrepanje. Človeka, ki ga stranka nenazadnje financira z davkoplačevalskim denarjem.
Ko do take osebe vendarle pridejo, pa se prave muke šele začnejo: tako osebo prepričati, da je prav ona odgovorna za to, da se konkretni problem reši.
Primer nove bančne kartice
O zelo zanimivi izkušnji s prelaganjem odgovornosti, bolje rečeno, z nekompetentnostjo zaposlenih, mi je nedavno pripovedovala ena izmed strank. Gospa je želela urediti zaplet z izgubo bančne kartice njenega očeta, ki je bival v enem izmed domov za starejše občane.
Ko je poklicala dežurno številko ene izmed večjih slovenskih bank je naletela na tri različne "svetovalce", ki so ji vsak malo drugače razložili, kako vzpostaviti delovanje nove bančne kartice, katero so pred tem poslali na domači naslov njenega očeta.
Velik problem je nastal predvsem glede tega, na kakšen način gospodu poslati novo PIN kodo, saj se je izkazalo, da je ta izgubil svoj mobilni telefon, iz katerega bi moral poslati SMS sporočilo za naročilo te nove PIN kode.
Kolikor bolj je gospa poudarjala, da je gospod v letih in da je pač izgubil telefon, kar se mu ni zgodilo prvič, ter da naj namesto tega PIN kodo pošljejo kar na njen telefon, saj se jim lahko brez težav identificira kot oseba, ki je pooblaščena za urejanje očetovih finančnih zadev (preko videoklica s potrditvijo očeta), toliko bolj zmedeni so postajali "svetovalci". Eden izmed njih je njo (in očeta) pustil čakati na telefonu več kot 15 minut, tako, da se je ubogi gospod med čakanjem dobesedno podelal v hlače, saj je imel probleme z inkontinenco. Smešno in obenem žalostno, kajne?
Javni uslužbenci morajo aktivno pomagati strankam
In kako je s pravnimi vidiki odgovornosti različnih "ubežnikov" pred odgovornostjo in številnih nekompetentnih zaposlenih? Zanimivo je, da je zakonodaja glede tega precej jasna in nedvoumna. Če za primer vzamem javni sektor, je treba vedeti, da 7. člen zakona o upravnem postopku (ZUP) določa, da morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da te čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Kadar uradna oseba glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo je dolžna na to (aktivno) opozoriti.
To je v popolnem nasprotju s prakso, ki jo izvajajo številni zaposleni v javnem sektorju - vključujoč tiste, zaposlene v (nekaterih) centrih za socialno delo -, kjer je vsakodnevna praksa, da morajo občani sami poskrbeti za uveljavljanje pravic, ki jih imajo po zakonu. Denimo tako, da uradno osebo, zaposleno na CSD, opozorijo, da je prav ona dolžna poskrbeti za konkretne ukrepe za rešitev (socialnih) problemov njih ali njihovih sorodnikov, denimo tako, da jim omogoči redno svetovanje, poskrbi za ureditev socialne pomoči, za ureditev pomoči na domu ipd.
V prid državljanov je tudi načelo ekonomičnosti iz 14. člena ZUP, ki uči, da je postopek treba voditi hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku.
Nesposobni zaposleni lahko odškodninsko odgovarjajo
Tudi v zasebnem sektorju obstajajo jasne pravne podlage za sankcioniranje nesposobnih oziroma nekompetentnih posameznikov. Težava je v tem, da se te slabo izvajajo v praksi, saj delodajalci, še posebej v srednjih in velikih podjetjih, trpijo zaradi neučinkovitega nadzora nad njimi.
V javnosti je dokaj poznana možnost, da se lahko posamezniku, ki dela slabo, v skladu z zakonom o delovnih razmerjih (ZDR-1), izreče disciplinski ukrep (denimo se ga opomni, da odpravi kršitev, ali se mu izreče opomin pred krivdno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi). Manj znana pa je možnost, da lahko posameznik, ki delodajalcu povzroča škodo (zaradi nekompetentnosti) tudi odškodninsko odgovarja in prisojene odškodnine sploh niso nizke.
Kaj lahko naredijo nezadovoljni posamezniki?
Ključno vprašanje pri tem je seveda, kako lahko posamezniki, ki so naleteli na gluha ušesa ali na nerazumno šlamastiko zaposlenih, ukrepajo zoper odgovorne? V javnem sektorju je treba o kršitvah javnih uslužbencev najprej obvestiti njihove predpostavljene, če to ne prinese zadovoljive rešitve, pa kontaktirati upravno inšpekcijo. Če je to finančno izvedljivo, naj si razočarani državljani omislijo tudi pravno pomoč. To jih bo sicer nekaj stalo, a pogosto je to edini način, da se zadeve premaknejo iz mrtve točke.
Nekoliko lažje je v zasebnem sektorju, kjer so delodajalci bolj občutljivi na neprofesionalno obnašanje njihovih zaposlenih, saj to zmanjšuje njihovo poslovno uspešnost in tudi ugled. Zato je tu priporočljivo, da oškodovanci napišejo pritožbo s konkretnim opisom nepravilnosti, ki naj vsebuje tudi kar se le da natančne podatke glede osebe, ki se ji očita nepravilnost.
Če je do nepravilnosti prišlo med telefonskim pogovorom, je ugodna okoliščina ta, da se tovrstna komunikacija praviloma snema, kar lahko zelo olajša dokazovanje očitanih nepravilnosti zaposlene osebe pred pristojnimi organi.
mag. Boštjan J. Turk
A je Hojs odstopu?
In nekateri še vedno podpirajo ukinitev gotovine !! Starejši ljudje imajo velike težave z novo tehnologijo in morajo nujno imeti možnost upravljanja z gotovino.
Veste, morda so res tudi tej uradniki ubogi ampak bi vseeno lahko nekaj naredili za plačo, ki jo prejemajo. Pred upokojitvijo sem 2-krat pristal na zavodu za zaposlovanje. Kljub temu da so že imeli informativni izračun za upokojitev, ki je… ...prikaži več bil izdan malo pred vpisom med nezaposlene, so oni morali ponovno pridobiti izračun od ZPIZ-a. Odločbo in nadomestilo sem prvič čakal 6 mescev in verjetno bi še več, če ne bi posredoval preko znancev. Drugič sem brez prihodkov čakal samo 4 mesce na ZPIZ.