Zadnje čase sem v naših medijih kar nekajkrat poslušal različna navajanja izpostavljenih političnih analitikov in strokovnjakov (vključno z nekaterimi kolegi pravniki in profesorji), ki so se opredeljevali do različnih aktualnih in žgočih družbenih problematik, denimo v povezavi s sodstvom, s kroničnim pomanjkanjem stanovanj, s sumom koruptivnega ravnanja predsednika vlade, z zdravstveno in davčno reformo ipd.
Zgoraj omenjeni težko prikrijejo, da svoja strokovna stališča prilagajajo svojim osebnim preferencam glede določenega politika ali politične opcije. Denimo tako, da določeno politikovo ravnanje interpretirajo kot protipravno, čeprav to (očitno) ni, da zamegljujejo ali ignorirajo dejstva, da določena ravnanja napihujejo ipd.
Neodvisni intelektualec ne sme biti odvetnik kogarkoli že
Tovrstne pristranskosti jim ne morejo biti v čast. Od nas intelektualcev namreč javnost upravičeno pričakuje, da se ne postavljamo na nikogaršnjo (politično) stran, ampak da poskušamo dejanja vsakega politika soditi z objektivnimi vatli, po kriterijih smelosti in uspešnosti, neodvisno od tega, kaj si osebno mislimo o njemu, oziroma kako antipatičen nam je.
Naj navedem primer: seveda so obtožbe Janeza Janše, ki jih je zadnje čase namenil slovenskim sodnicam in sodnikom v povezavi z mafijo, nesmiselne, zavržne in vredne vsakršne kritike, a tisti pozornejši opazovalci bodo med Janševim bruhanjem jeze čez sodno vejo oblasti opazili tudi kakšno kritiko, vredno pozornosti – denimo o tem, kako je mogoče, da nekateri vidni levičarski politiki iz sodnih dvoran vedno znova odhajajo nedolžni, pa čeprav že ptički čivkajo, da jim nezakonite rabote niso tuje.
Na tej točki bi morali nastopiti dobri raziskovalni novinarji
Novinarju, ki mu je do resnice, bi morali na tej točki zadoneti številni alarmi. Uporabiti bi moral golo statistiko in ugotoviti, da se številnim politikom in drugim vplivnežem iz levega političnega polja nenavadno pogosto dogajajo stvari, kot so pomanjkanje dokazov za obsodbo, procesne napake organov pregona, domiselne obrazložitve sodnih odločb ipd. Govorim o golih dejstvih, ki bi morala radovednega novinarja zdramiti in ga prepričati, da temeljito razišče ozadje teh zgodb, ali pa recimo opravi prodoren intervju s predstavniki sodne veje oblasti in jih povpraša glede razlogov za to nenavadno statistiko.
Toksična politična dediščina
Da me ne bi morda kdo po nemarnem tlačil med "rdeče" ali "črne", naj že takoj razčistim, da sem rastel v družini z močnim partizanskim zaledjem. A so bili moji starši – k sreči – odprte glave in so vsakomur dopuščali avtonomno in kritično mišljenje. Če k temu dodam še neodvisen značaj, bosta bralka in bralec hitro seštela ena plus ena in izračunala, da sem v svojem razmišljanju v celoti nepristranski in apolitičen.
Žal pa nekateri drugi nikakor ne morejo iz okopa politične dediščine svojih prednikov, ki so jih v otroštvu in v mladosti "okužili" z obvezno navijaško pripadnostjo določenim političnim barvam. Dejstvo, da je nek domobranec pred skoraj sto leti nekaj grdega storil partizanu, bo družino za več generacij zaznamovalo z neproduktivnim sovraštvom do vsega desnega. In obratno – dejstvo, da je nek komunist povzročil krivico premožnemu trgovcu tako, da je nacionaliziral njegovo premoženje, bo povzročilo, da bodo generacije družine zaznamovane s sovraštvom do vsega, kar prihaja z leve.
Kaviar levičarji in humanistični bogataši
Je pa dejstvo, da živimo v zelo čudaškem svetu, v katerem so se krepko zabrisale meje med levim in desnim. V slovenskem političnem prostoru se že dalj časa soočamo s prakso, ko o socialni pravičnosti in pomoči revežem pridigajo člani ali simpatizerji političnih strank, ki se na intervjuje ali zborovanja pripeljejo z Mercedesi ali Porscheji. Doma imajo hiše z bazeni in so veliki srečneži pri javnih naročilih, saj se ta po nekem čudnem spletu okoliščin vedno znova oddajo ravno njim. V tujini se je za take kalibre uveljavil izraz kaviar levičaji ali pa salonski levičarji. Zato ker med tem, ko razpravljajo o težavah brezdomcev in brezposelnih, obenem okušajo kaviar.
Prav ta težko prebavljiva dvoličnost – da govorijo eno, delajo pa nekaj povsem drugega – jih je zadnje časa stala krepkega padca podpore levo usmerjene volilne baze. Tako zelo, da se bosta morali dve etablirani, formalno levi politični stranki (SD in Levica) na naslednjih parlamentarnih volitvah kar močno potruditi, da bosta sploh prišli v parlament.
Po drugi strani pa nekateri bogataši (denimo podjetnik Ivo Boscarol) napovedujejo, da bodo v Ljubljani zgradili številna stanovanja po bistveno nižjih cenah, kot so se oblikovale tudi zaradi nespametne stanovanjske politike zgoraj omenjenih kaviar levičarjev.
Zato je še toliko bolj pomembno, da ločimo zrna od plev
Prav zato je še toliko pomembneje, da ljudje prepoznajo "fake" posameznike, ki se izdajajo za neodvisne, apolitične svetovalce, ki pa so v resnici vse kaj drugega kot to.
V tem smislu zelo pomembno vlogo igrajo tudi novinarji in uredniki, ko se odločajo, koga bodo povabili na določen intervju. Nekateri televizijski novinarji denimo – verjetno iz gole navade – vabijo v goste za podajo strokovnih mnenj vselej iste ekonomiste, pravnike, filozofe, sociologe ipd., a le redko kateri izmed njih velja za nepristranskega oziroma apolitičnega.
V Sloveniji imamo veliko število odličnih profesionalcev, ki se nikoli niso pustili "umazati" s političnimi barvami. Za svojo – torej pravno – stroko, lahko mirno trdim, da nas je takšnih že kar krepka večina, saj je dejstvo, da je v Sloveniji politika na slabem glasu, zato tisti, ki ne želijo razprodajati svojega ugleda, bežijo od nje.
Zato pa dajmo prostor tistim, ki so bili v življenju dovolj močni, da se nikoli niso pustili (pod)kupiti nobenemu političnemu sponzorju.
Mag. Boštjan J. Turk
Spet redkost, torej dober članek na teh straneh..Avtor je dokaj iskren, a tudi njemu lahko dokaj natančno odredimo političen predalček tam nekje pod "trhlo petokolonaško vejo" SDSsa, prihajajočega - mimoidočega Logarja....Je pa seveda neužitna neka Peskova v javni hiši RTV,… ...prikaži večTV, če je imel to v mislih, pa se bojim, da ni..