Še podnajemna pogodba ima več vrednosti

Andree Prosenčeva meni, da je podnajemno pogodbo za samsko sobo težje razvezati kot zakon. Če najameš sobo za dve leti, jo moraš do konca plačevati. Ko se poročiš, skleneš pogodbo o skupnem življenju, potem pa rečeš: meni niso všeč tvoje noge. Sodišče razveže vse. Niti enega primera ni, da bi bil tožbeni zahtevek za razvezo zavrnjen.

Ženske rade pri vas poiščejo pomoč, ko se želijo ločiti. Kako ženske prenašajo ločitev?
Ženske, seveda če one niso tiste, ki se odločajo za razvezo, se spopadajo predvsem s prizadetostjo. Partner je očitno izbral mlajšo osebo, kar prizadene vsako žensko, še posebno, če ima kaj otrok, ni več rosno mlada in zaradi tega bremena ne more začeti novega življenja. Zato je ta prizadetost pogosto zelo huda, vendar se ji ne more izogniti.

Se razvezo lahko prepreči?
Naši zakoni so takšni, da se tega sploh ne da. Za razvezo potrebuješ eno samo trditev na sodišču, in sicer: zame je skupno življenje nevzdržno.

Je več sporazumnih ločitev ali pravdanj? Kaj je hitrejše?
Zdaj je pravd manj, verjetno tudi po zaslugi mediacije. Sporazumnih razvez je kar dosti, še vedno pa je pravd več. Sporazumna razveza je lahko končana v enem mesecu.

Od česa je pravzaprav odvisno trajanje postopkov? Tudi od regije oziroma sodišča, kjer poteka?
Tudi. Ljubljansko in kranjsko sodišče sta popolnoma zasedeni, bolje je v Kopru in Celju, ker je manj ljudi, ki vlagajo zahtevo za razvezo. Pristojnost pa se določa v kraju zadnjega skupnega prebivališča. Sodišča ne morete izbrati.

Ali ženske težje prenašajo ločitev kot moški? Kako prenašajo posledice?
Pri meni je bilo že veliko moških, ki so bili zelo prizadeti, ker je žena, v katero je zaupal, izbrala drugega in na primer pustila ne samo njega, temveč tudi njuna dva otroka. Zdaj so ženske tudi postale emancipirane, samostojne, neodvisne, uspešne v poslu in ustvarjajo kariero, zato se seveda dogaja tudi to. Skupno življenje ali poroka, kar je enako, je pogodba o skupnem življenju. Ta je zavezujoča za oba. In če hočeš iz te pogodbe izstopiti, moraš nositi posledice. Pri nas razveza nima nobenih posledic!

Ali bi lahko bilo drugače?
Sodišče bi lahko reklo, da gre za šikaniranje. Poleg tega je pri nas zakonodaja takšna, da krivde ne ugotavlja in ne upošteva, in partner lahko ima par drugih žensk in otroke z njimi, žena trpi, on pa vloži tožbo za razvezo, ker je ne mara več. Sodišče to mirno razveže.

V zadnjem času odmeva ločitev Heather Mills, ki se je po ločitvi dokopala do visoke odpravnine. Zakaj tega ni v Sloveniji?
Ker nihče ne razpolaga s takšnim bogastvom. Je pa v EU drugače kot pri nas: v EU razveze niso tako zelo preproste. V Sloveniji imamo nekaj ostankov socialističnega gledanja, kjer je bilo rečeno, da nobeden ne sme trpeti v skupnosti in da se nobenega ne sme siliti v neko skupnost, če tega ne želi. Če si izbereš drugo partnerico, pustiš ženo in otroke, moraš v EU zato plačati določeno odškodnino in poskrbeti, da tvoja osnovna družina ne izgubi ravni standarda, ki ga je imela s teboj, ter ženi in otrokom plačevati preživnino. Pri nas razveza nima posledic; mož ali žena lahko zapustita otroke, tudi če so paraplegiki ali prizadeti. Imeti morata zgolj stike in plačevati preživnino.

Za ločitev je dovolj že en stavek: zame je skupno življenje nevzdržno. © iStock

Kdo komu bolj nagaja v postopkih; moški ženskam ali ženske moškim?
Oboji. Gre za to, da včasih tisti, ki je kriv, hoče drugega prizadeti in s tem opravičiti sebe oziroma svoja dejanja. Tako velikokrat odhaja, se vrača, vstopa v stanovanje in noče dati miru, čeprav je bil ravno on tisti, ki je želel razvezo. Predvsem pa si nagajajo s tem, da vplivajo na otroke. Če je vprašanje, komu bodo dodeljeni otroci, se ti kupujejo z darili. Ko je otrok star deset let, ima namreč pravico, da se izreče glede tega, kje bo živel.

Kako naj starši ravnajo glede otrok med ločitvijo?
Naj jih ne prizadenejo, ne vlečejo na sodišče in socialno skrbstvo, ker je to travma za otroke. Prednje postavljaš odgovornost za odločitev, kje bodo živeli. Otroci po navadi pravijo: pri obeh. To se ne da. Potem se odločijo za lokacijo in rečejo: tukaj, kjer sem, v tej hiši ali stanovanju. Oni ne želijo nobenega prizadeti. Zato je v primerih z otroki najbolj pametno, da se sklene sporazum. Če se zavedata, da sta otroku potrebna oba, potem se lahko dogovorita o skupnem skrbništvu. Če to ni mogoče, je bolje, da se otrok dodeli enemu in se drugemu omogoči pogoste stike in sodelovanje pri pomembnih odločitvah.

Kako je s preživninami?
Preživnine praktično ni, razen če sta žena ali mož nesposobna za preživljanje, prizadeta, lahko uveljavljata preživnino. Ta je majhna: če ima partner na primer tisoč evrov, žena pa nič, ker skupaj živita z njegovimi tisoč evri, potem žena dobi okoli 200 evrov.

Pa delitev skupnega premoženja?
Nimamo velikih javnih razvez, pa vendar gre za hiše, vile, jadrnice, podjetja, tovarne. In to se deli. Če so pametni, potem tega ne spravljalo v velik sodni postopek, ker potem pride vse na dan, ko kdo spregovori in se izvor premoženja preveč jasno pokaže. Sicer se deli samo tisto, kar sta ustvarila s sredstvi, pridobljenimi z delom v času trajanja zakonske skupnosti.

	Zakon oziroma ljubezen je zaklad, ki ga moraš varovati, je umetnost sožitja, saj pomeni spoštovanje, zaupanje, veselje. Ne smeš vzkipeti za vsak nič, ker se ne izplača . Tjaša Andree Prosenc

Pomagate tudi ženskam, ki si sicer ne morejo privoščiti odvetnika. Kakšne so odvetniške tarife?
Lahko jih usmerim na pravno pomoč. Tarife za razvezo so malenkostne. Sama razveza, če so vključeni tudi otroci, stane okoli 300 evrov plus taksa. Če pa se zaplete in izvedenec sprašuje otroke, kam bi šli, potem je več razprav, kar se lahko vleče par let.

Kakšna so merila za preživnino za otroka?
Zakon je jasen: preživnina se določa v skladu s potrebami otrok in premoženjskimi zmožnostmi staršev. Po navadi zahtevam, da stranka napiše potrebe otroka, stroškovnik za en mesec. Vse potrebščine, počitnice, režijske stroške bivanja in tako naprej; če se to sešteje, je normalen strošek otrokovega bivanja približno 500 evrov na mesec. To je sredina. Sicer dobijo okoli 300 evrov za otroka.

Na kaj vse ste naleteli v svoji odvetniški praksi?
Na primer pri bolj bogatih: ona ostane sama z dvema otrokoma in zdaj mora izvrtati preživnino. Po navadi bivši možje vse svoje premoženje vložijo v svojo firmo. On nima ničesar, razen morda najnovejšega mercedesa, ki je napisan na podjetje. Sodišče potem pravi: saj ta nima nič, včasih takšni celo dobivajo socialno pomoč. Potem se zgodi, da je treba rubiti podjetje, vendar je za to treba imeti sredstva za izvedenca, ki podjetje ocenjuje, kar stane nekaj tisoč evrov. In na koncu žena zato, da bi sploh kaj dobila, pristane na vse.

Kaj menite o skladu za preživnino?
To je za ekstremne primere. Uzakonili so ga naši veleumni zakonodajalci pred tremi leti. Zame je to ponižanje za tiste, ki imajo otroke. Ker se morajo zato, ker sta sodišče in država nesposobna, da bi izterjala preživnino, ki otroku pripada po zakonu, od osebkov, ki resnično imajo sredstva, matere plaziti in dokazovati, kako so socialno šibke, da brez te preživnine ne morejo preživljati otroka, in potem dobijo iz sklada delno nadomestilo preživnine. Meni se zdi zelo ponižujoče. Sklad pa se napaja iz proračuna.

Nekaj osnovnih podatkov o odvetnici © časnik Žurnal24

Ali je pri nas mogoče skleniti predporočno pogodbo?
To je pametna stvar, čeprav je pri nas ni v zakonu. Možno je skleniti pogodbo, in pri nas jo je sklenilo mnogo mladih parov, predvsem to naredijo tisti, ki imajo veliko premoženje. Pri nekaterih to ni tako evidentirano, da bi se lahko vsak trenutek ugotovilo, zlasti pri tistih, ki imajo velika družinska podjetja in je več ljudi udeleženih pri ustvarjanju premoženja. Pozneje je težko ugotavljati, kolikšen je bil delež tistega, ki je vstopil v zakon. V predporočni pogodbi morajo biti točni podatki, ne sme pa biti kakšnih klavzul, da se čemu vnaprej odpoveduje. Kar je skupno, se mora deliti. Res pa je, da so skupni tako dolgovi kot tudi dobički.

Kaj pa zunajzakonska skupnost?
Obravnava se popolnoma enako kot zakonska. Ni razlik. Imeti morata elemente skupnega življenja, ti pa se izkazujejo tako, da je zveza tako na zunaj kot znotraj podobna zakonski zvezi. Da ju drugi občutijo kot par in da živita skupno življenje. Trajati mora vsaj leto ali dve.

Odvetnik je večinoma moški poklic. Kako ste se kot ženska prebili med vodilne odvetnike?
Z delom. Najprej sem šla na razgovor za zavarovalnico z mednarodnimi pogodbami, kjer so bili navdušeni nad mano. Potem so me vprašali, ali bom imela družino in otroke. In sem bila odklonjena, sprejeta je bila kolegica, ki je že imela otroka. Bila sem zelo užaljena in sem napisala vlogo za odvetniško zbornico. Doma sem prosila, ali lahko imam v svoji sobi pisarno, naročila sem tablo. Dobila sem dovoljenje za opravljanje odvetniškega poklica in na oknu čakala, kdaj bodo prišle stranke.