Konec aprila 2024 je bilo v rejništvu skupaj 773 otrok in mladostnikov, od tega jih je 620 mladoletnih (0-17 let) ter 153 polnoletnih (18-26 let). Medtem je število posvojitev bistveno skromnejše. V letu 2022 je bilo opravljenih le 34 posvojitev, od tega 14 iz tujine. Leta 2011 je število posvojitev doseglo vrh, od takrat pa smo priča vztrajnemu padanju števila posvojitev.
Tudi potencialni posvojitelji niso pripravljeni sprejeti vsakega otroka
Zakaj se v Sloveniji na letni bazi opravi tako malo posvojitev? So krivi dolgotrajni postopki? "Pri posvojitvah gre vedno za edinstveno situacijo, pri čemer mora biti osnovno vodilo, da se otroku iščejo najbolj primerni nadomestni starši (glede na njegove potrebe, starost, druge okoliščine) in ne obratno, zato je "čakalna doba" lahko zelo različna; po drugi strani pa tudi potencialni posvojitelji niso pripravljeni sprejeti vsakega otroka," pravijo na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
V skladu z Ustavo RS sicer otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Država zagotavlja varstvo otrokom vselej, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi otrok.
Družinski zakonik določa, da imajo starši pred vsemi drugimi pravico in obveznost varovati pravice in koristi svojega otroka, zato država izvede ukrepe za varstvo pravic in koristi otroka le takrat, ko starši te svoje pravice in obveznosti ne izvajajo ali je ne izvajajo v korist otroka. Družinski zakonik določa štiri možne oblike namestitve otroka: namestitev v krizni center, v rejništvo, v zavod ali k drugi osebi.
Rejništvo naj bi bilo začasno, a večkrat ni
O namestitvi otroka v rejništvo in o imenovanju rejnika odloči sodišče. Naloga centra za socialno delo pa je, da spremlja izvajanje rejniške dejavnosti, ves čas sodeluje z rejniško družino, otrokom ter njegovo matično družino. Pri tem je pomembna naloga tudi načrtovanje prenehanja rejništva, poudarjajo na ministrstvu.
"Z namestitvijo otroka v rejništvo ostanejo staršem ali skrbniku tiste pravice in obveznosti, ki so združljive z namenom rejništva, če zaradi varovanja koristi otroka ni odločeno drugače. Ena takšnih obveznosti je tudi obveznost preživljanja," pojasnjujejo.
Na vprašanje, zakaj je še vedno toliko otrok v rejništvu, posvojitev pa je precej malo, enoznačnega odgovora ni, pravita vodja programa dr. Viktorija Bevc in strokovna sodelavka v Programu priprave na nadomestno starševstvo Marija Podbevšek Kališnik.
"Sistemska organizacijska ureditev področja rejništva in posvojitev je naloga države, na katero v Društvu posvojiteljskih družin Deteljica opozarjamo desetletja. Razloga, da otroci ostajajo v rejništvu, ne gre iskati v prestrogih kriterijih za posvojitelje, saj je znano, da formalne kriterije izpolnjuje velika večina vseh kandidatov. Ali so zato tudi pripravljeni na posvojitev, je seveda drugo vprašanje. Po našem mnenju, ob izkušnjah iz prakse, lahko trdimo, da niso."
Dolgotrajna rejništva niso v največjo korist otrok
Nerealno je po njunih besedah tudi razmišljanje, da bomo področje regulirali na način, da vsa rejništva prekvalificiramo v posvojitve "in bo zadeva rešena, upoštevajoč vse znanje in razumevanje, kaj za otroka pomeni, da pripada v svoj biološki rod".
Vsekakor pa dolgotrajna rejništva nikakor niso v največjo korist otrok, poudarjata. "Zato rešitev vidimo v izobraževanju in v pripravi kandidatov za nadomestno starševstvo, torej na rejništvo ali posvojitev," pojasnita.
Opažata, da je beseda "nadomestni" sporna za veliko večino posvojiteljev, "češ zakaj nadomestni, saj sem edini".
"Čeprav to včasih drži, pa niso prvi in to velja tudi v primeru, ko gre za posvojitev in posvojenega otroka, pa četudi gre v posvojitev neposredno iz porodnišnice," poudarjata sogovornici iz društva Deteljica.
Da se kandidati odločajo za posvojitev namesto za rejništvo z namenom, da bo otrok "samo moj", je po njunih besedah napačno, kajti otrok, posvojen ali v rejništvu, nikoli ne bo samo njihov.
"Odnosi v posvojiteljski družini samo zato, ker biološki starši fizično niso prisotni, niso lažji."
Sodelovanje s starši
Druga zelo pomembna naloga strokovnih delavcev na področju posvojitev pa je seveda tudi dobro sodelovanje z biološkimi starši, sprotno preverjanje situacije na njihovi strani, pogovor o tem, česa se bojijo, če bi otrok iz rejništva šel v posvojitev, naštejeta sogovornici.
"Včasih je rešitev lahko tudi ta, da biološki starši, četudi ne zmorejo skrbeti za svoje otroke, dobijo možnost, da bodo v življenja otrok nekako lahko vključeni tudi po posvojitvi. Kar se seveda da, ko so ljudje odprti, poučeni in spustijo strah. A to ni možno v vseh situacijah. V situacijah, kjer je to mogoče, pa bi morali stremeti k temu, da se otroku omogoči občasno srečanje z osebami iz biološke družine," verjameta.
Razlike med posvojitvijo in rejništvom
Na ministrstvu sicer poudarjajo, da je trajanje posameznega rejniškega razmerja odvisno 'od individualnih koristi otroka, ki jih je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej', medtem ko s posvojitvijo nastane med posvojiteljem in posvojencem enako razmerje kot med starši in otroki.
Razlika je torej v namenu – pri posvojitvi gre za izločitev otroka iz matične družine in prehod v posvojiteljsko družino, pri rejništvu pa je cilj, da se otrok čez krajši ali daljši čas vrne v matično družino, ko le-ta vzpostavi ustrezne okoliščine za primerno skrb za vzgojo in razvoj otroka.
"Zavedati se je torej treba, da sta institut rejništva in institut posvojitve različna instituta in da rejništvo ni in ne sme biti bližnjica do posvojitve otroka. Tukaj imamo v mislih situacijo, da bi nekdo postal rejnik le zaradi tega, da bo tako lažje in hitreje posvojil otroka. V takšni situaciji je hitro zaznati težave: težave bodo verjetno nastale že pri omogočanju stikov otroka z njegovo matično družino," razložijo na ministrstvu.
Rejniška družina včasih poskrbi tudi za otrokove starše
Pri rejništvu je namreč po njihovih besedah zelo pomembno, da rejniška družina spodbuja in ohranja stik z otrokovo matično družino oz. njenimi člani, če je seveda to v otrokovo korist, velikokrat rejniška družina poleg otroka "vzame pod okrilje" še otrokove starše; če pa je primarni cilj posvojitev, ni pričakovati, da bo takšna rejnica oz. rejnik stike spodbujal.
"V osnovi ni sicer nič narobe, če je nekdo hkrati kandidat za rejnika in za posvojitev, seveda pa se mora zavedati in razlikovati med obema institutoma. Vprašanju oz. razlikovanju med institutom rejništva in institutom posvojitve namenjajo posebno pozornost tudi centri za socialno delo že v samem postopku priprave kandidatk in kandidatov na rejništvo," pravijo.
Če se ugotovi, da je v korist otroka, ki je v rejništvu, da se ga posvoji in če za to obstajajo vsi pogoji, se takega otroka lahko tudi posvoji (bodisi s strani rejniške družine ali pa s strani drugih kandidatov za posvojitev). O posvojitvi odloča sodišče.
Večina si želi posvojiti majhne, zdrave otroke
Viktorijo Bevc in Marijo Podbevšek Kališnik pa smo vprašali tudi, ali še vedno velja, da je večina posvojiteljev pripravljenih posvojiti le dojenčke.
"Izkušnje iz prakse, potrjene z raziskavami, kažejo, da preko 70 % prosilcev za posvojitev otroka želijo otroka v starosti največ do dveh ali treh let, zdravega, glede spola, rase in nacionalnosti pa so bolj odprti," pravita.
Kot poudarita, so to povsem razumljiva pričakovanja, ko se za posvojitev odločajo pari, ki želje po starševstvu ne morejo uresničiti po biološki poti – več kot 95 % kandidatov se za posvojitev namreč odloči zaradi neplodnosti.
A takšna pričakovanja se lahko precej razlikujejo od značilnosti večine otrok, ki potrebujejo posvojitev. Zato je po besedah sogovornic "nadvse pomembno, da kandidati v povezavi s posvojitvijo opustijo iluzorni romantični pogled, ki ga razvijejo, ko na primer o posvojitvi razmišljajo kot o rešitvi vseh problemov".
Šele v pripravi, ob interakciji z drugimi posvojiteljskimi in rejniškimi družinami, ko se par zazre vase in temeljito razmisli, kakšnemu otroku bi lahko bila dobra starša, se izoblikujejo bolj realna pričakovanja od oziroma do otroka in takrat običajno par postane tudi bolj odprt za različne otrokove potrebe, dodajata.
"Biti odkrit pri izoblikovanju realnih pričakovanj do otroka je morda ena izmed najtežjih nalog, s katerimi se sooča par, ki želi posvojiti otroka, saj se povezuje s čustvi, strahovi in predsodki. Bodoči posvojitelji o tem težko govorijo s strokovnimi delavci na centru za socialno delo, saj se bojijo, da bi si omejili možnosti za posvojitev. Tridesetletne izkušnje v Programu priprave na posvojitev pri društvu Deteljica pa kažejo, da je prav oblikovanje realnih pričakovanj v procesu posvojitve dejavnik, ki odigra nadvse pomembno vlogo pri tem, ali bo posvojitev uspešna in v korist vsem udeleženim."
Kakšen je postopek posvojitve?
Postopek za ugotavljanje pogojev za posvojitev, ki ga določa Družinski zakonik, je upravni postopek, v katerem center za socialno delo ugotavlja primernost prijavitelja oziroma prijaviteljev, in sicer izpolnjevanje pogojev za posvojitev, motive za posvojitev in druge za posvojitev pomembne okoliščine, pojasnjujejo na ministrstvu.
Na podlagi teh ugotovitev center za socialno delo pripravi strokovno mnenje o prijavitelju, ki ga pred posvojitvijo preveri. Zakon določa, da ugotavljanje primernosti ne sme trajati dlje kakor eno leto od dneva vložitve prijave. Za ugotavljanje navedenih dejstev in okoliščin se izvede posebni ugotovitveni postopek, ki se ga prijavitelj lahko udeleži.
Po končanem ugotovitvenem postopku nato center za socialno delo izda odločbo: če ugotovi, da je prijavitelj primeren za posvojitelja, odloči o dodelitvi statusa kandidata za posvojitelja ter v tem primeru odloči tudi o vpisu v centralno zbirko podatkov o kandidatih za posvojitelje. Če ugotovi, da prijavitelj ni primeren za posvojitelja, pa prijavitelju ne dodeli statusa kandidata za posvojitelja. Na izdano odločbo ima prijavitelj možnost pritožbe.
Za otroka, ki potrebuje posvojitev, center za socialno delo med vsemi možnimi kandidati izbere najprimernejšega kandidata in vloži predlog za posvojitev pri sodišču. Kaj upošteva pri izboru? "Otrokove značilnosti in potrebe, želje kandidata, strokovno mnenje centra za socialno delo, morebitne želje bioloških staršev glede bodočih posvojiteljev in čas vpisa v centralno zbirko podatkov o kandidatih za posvojitelje. Časa vpisa ni treba upoštevati, če je v korist otroka, da ga posvoji določeni kandidat," pojasnjujejo sogovorniki z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
"Test" pred dokončno posvojitvijo
Sodišče lahko odloči tudi, da otrok čas pred odločitvijo o posvojitvi preživi v družini bodočega posvojitelja, da se ugotovi, ali se bosta otrok in bodoči posvojitelj lahko vživela v nov položaj in ali bo posvojitev v korist otroka. V tem primeru gre za t. i. namestitev z namenom posvojitve.
Sodišče nato odloči, ali so izpolnjeni pogoji za posvojitev in je posvojitev v korist otroka.
Treba je poudariti, da ta postopek ne velja za enostransko posvojitev, torej če želi otroka posvojiti zakonec ali zunajzakonski parter enega od otrokovih staršev; v takem primeru predlagatelj sam poda vlogo na sodišče. Sodišče pri odločitvi upošteva mnenje centra za socialno delo.
Ob napisanem sem dobil občutek, da je sistemu še najmanj mar za otroke. Razumljivo se mi zdi, da želijo mogoči krušni starši prejeti v skrb zelo majhne otroke. Mlajši otroci ne zadostijo zgolj lastni potrebi po starševski izpolnjenosti, moč jih… ...prikaži več je tudi vzgajati po svoji meri in jim omogočiti duševno zdrav razvoj. Pri starejših otrocih je zadaj že veliko čustvene prtljage. Še toliko bolj, če o(b)staja nezdrava vez med biološkimi starši in otrokom v rejništvu. Vloga rejnikov je zelo nehvaležna.