V svetu še vedno odmeva zgodba Poljakinje Izabele, ki je umrla, ker zdravniki niso želeli opraviti splava. Izabeli je odtekla voda v 22. tednu nosečnosti, a ker je bil plod še živ in je njegovo srce bilo, zdravniki niso želeli opraviti splava ali carskega reza. Le nekaj ur po sprejetju v bolnišnico je Izabela umrla, kar je sprožilo številne proteste po državi.
Nedavno pa je v svetu odmevala novica o ženski v Georgii v ZDA, ki je bila zaradi rigorozne zakonodaje glede splava prisiljena roditi otroka, čeprav je bila klinično mrtva. Noseča medicinska sestra Adriana Smith je bila zaradi krvnih strdkov razglašena za možgansko mrtvo, a ker je v Georgii prepovedan splav, so jo ohranjali pri življenju, vse dokler ni rodila. Otrok se je rodil tri mesece prezgodaj, zaradi zdravstvenih zapletov njegove mame pa je možno, da bo slep in imel druge hude telesne okvare. Šele po rojstvu otroka je lahko družina Adriano odklopila z aparatov.
Takšnih zgodb je ogromno, in čeprav se dogajajo daleč od nas, služijo kot svarilo, kaj se zgodi, kadar se ženskam odvzame avtonomija in pravica do splava. V Sloveniji je umetna prekinitev nosečnosti dovoljena do 10. tedna nosečnosti. V primeru, da nosečnost traja več kot deset tednov, se lahko umetna prekinitev opravi na zahtevo nosečnice le, če je nevarnost posega za življenje in zdravje nosečnice ter za njena prihodnja materinstva manjša od nevarnosti, ki grozi nosečnici ali otroku zaradi nadaljevanja nosečnosti in zaradi poroda.
Na podlagi podatkov NIJZ je razvidno, da je število splavov v navedenih treh letih rahlo narastlo. Največ splavov opravijo ženske v starosti med 35 in 39 let, najmanj pa ženske starejše od 45 let. Največja rast je opazna pri ženskah med 25 in 29 let, kjer se je v treh letih število splavov povečalo za 76.
O splavu po 10. tednu odloča komisija
Postopek za umetno prekinitev nosečnosti po 10. tednu nosečnosti vodijo in o zahtevi odločajo komisije prve in druge stopnje. Komisijo prve stopnje sestavljajo socialni delavec in dva zdravnika, eden od njiju pa mora biti specialist za ženske bolezni in porodništvo, ki je tudi predsednik komisije. Komisijo druge stopnje pa sestavljajo socialni delavec in trije zdravniki ustreznih specialnosti, od katerih je predsednik komisije specialist za ženske bolezni in porodništvo.
Zahtevki za prekinitev nosečnosti redko zavrnjeni
Kot je razvidno iz spodnje tabele, je največ zahtevkov za prekinitev nosečnosti v Ljubljani, sledita ji Maribor ter Celje. Zavrnjenih zahtevkov je izjemno malo, največ jih je bilo zavrnjenih v Ljubljani, in sicer 20 leta 2021, leta 2023 pa na primer le dva.
V letih 2019 do 2023 je bilo skupno 1721 zahtevkov za prekinitev nosečnosti, slednji pa ne vključujejo tujine. Neodobrenih zahtevkov je bilo 182, kar je malce več kot vsak deseti.
Pri genetskih boleznih pristojna tudi Komisija za razvojne nepravilnosti
Na Ginekološki kliniki so pojasnili, da vse razvojne nepravilnosti plodov, vključno z genetskimi napakami, ki so napotene na Ginekološko kliniko, obravnava Komisija za razvojne nepravilnosti. "Njihova prvenstvena naloga je potrditi razvojno nepravilnost, po potrebi z dodatnimi testiranji in/ali slikovnimi preiskavami) in nato podati mnenje glede ugotovitev," so še razložili. Če je pri plodu potrjena diagnoza, je odločitev za prekinitev nosečnosti na strani staršev in prošnjo za prekinitev obravnava Komisija za umetne prekinitve nosečnosti prve stopnje.
Doc. dr. Andreja Trojner Bregar, vodja Konzilija za obravnavo razvojnih nepravilnosti pri plodu na UKC Ljubljana, je pojasnila, da je obravnava vsake nosečnice, ki želi prekinitev nosečnosti in odda prošnjo za prekinitev, individualna in celostna. Kot že povedano, prošnje obravnavata Komisiji prve in druge stopnje za umetno prekinitev nosečnosti, Komisiji pa se odločata na osnovi zdravstvene dokumentacije nosečnice, veljavne zakonodaje in po načelu medicinske etike.
UKC Ljubljana
Ogromna večina vlog zaradi hudih razvojnih nepravilnosti
Trojner Bregar je pojasnila, da se večina umetnih prekinitev nosečnosti po desetem tednu v Sloveniji opravi na željo nosečnice zaradi hudih razvojnih nepravilnosti pri plodu s slabo prognozo. "Število zahtev za umetno prekinitev nosečnosti zaradi razvojnih nepravilnosti predstavlja približno 70 odstotkov vseh zahtev za prekinitev nosečnosti po desetem tednu," je razložila. V zadnjih petih letih je bilo tako v obravnavi med 120 in 140 vlog na leto. Indikacija za umetno prekinitev nosečnosti je lahko tudi bolezen nosečnice, ki ogroža nosečnost ali če nosečnost ogroža življenje nosečnice.
Medicinske indikacije, zaradi katerih starši zaprosijo za prekinitev nosečnosti, so genetske, ki jih je nekaj več kot ena tretjina, in ultrazvočno ugotovljene razvojne nepravilnosti, ki jih je malo manj kot dve tretjini vseh. "Med ultrazvočno ugotovljenimi razvojnimi nepravilnostmi so najpogostejše nepravilnosti sečil, centralnega živčnega sistema, srca, prebavil in okončin ali kombinacije več nepravilnosti v sklopu različnih sindromskih bolezni," je pojasnila. Največ prekinitev nosečnosti je zaradi nepravilnosti centralnega živčnega sistema in srca.
Nosečnice se za umetno prekinitev nosečnosti odločajo tudi, kadar je pri plodu ugotovljen Downov sindrom. Teh je povprečno 20 na leto, je povedala Trojner Bregar. Več nosečnic se odloča za prekinitev kot pa za nadaljevanje nosečnosti. Downov sindrom predstavlja četrtino vseh nepravilnosti v skupini genetskih in kromosomskih nepravilnosti.
"Neinvazivni prenatalni presejalni testi omogočajo hitrejše in zgodnejše odkrivanje kromosomskih nepravilnosti pri plodu. Zgodnja morfologija ploda z merjenjem nuhalne svetline omogoča zgodnejše odkrivanje večjih strukturnih nepravilnosti pri plodu in tako pospeši postopke nadaljnje diagnostike in obravnave," je še povedala Trojner Bregar.
Poseg zagotavlja zaščito zdravja in dostojanstva žensk
"Umetna prekinitev nosečnosti je zahteven medicinski poseg, ki ga izvajamo z visoko strokovnostjo, natančnostjo in sočutjem. Zdravila omogočajo učinkovito in varno prekinitev, kadar je ta medicinsko ali etično utemeljena," je zaključila. Uporaba teh metod temelji na sodobnih smernicah, etičnih načelih in pravnem okviru, ki zagotavljajo zaščito zdravja in dostojanstva ženske.
