"Upam, da te tista zmešana prfoksa letos ne bo učila"

Prvi šolski dan je tik pred vrati. Za otroke vrnitev v šolske klopi največkrat pomeni dvoje: veselje in stres. Kaj doživljajo?

Boštjan Tacol

Vsak otrok vrnitev v šolske klopi doživlja po svoje. Zdi pa se mi, da vsak doživlja nekakšne metuljčke v trebuhu. V primeru, da je naš šolar v prejšnjem letu doživel slabo izkušnjo, ali da ga je strah se pred pričetkom šole z njim pogovorimo. Izberimo primeren prostor, čas, poskrbimo za sproščeno vzdušje in potem otroka povprašajmo o tem, kar s mu je zgodilo. Vprašajmo ga, kaj misli, da bi on lahko storil, da bi bilo letos drugače. Z otrokom poskušamo najti rešitve problema in ga ne plašimo, pač pa mu vlivajmo upanje in samozavest. Izogibajmo se temu, da bi sami situacijo še poslabševali in bi mu rekli npr. "Upam, da te tista zmešana prfoksa letos ne bo učila". Povejmo mu, da vemo, da ga je nekaj prizadelo, vendar verjetno se bo s takimi problemi v življenju še srečal. Pomembno je, da otroka skozi umirjen pogovor in igro pripravimo na take situacije, ki mu povzročajo stisko in da mu pomagamo da se nanje nauči ustrezno odzvati.  Po mojih izkušnjah so za otroke glavni stresor v šoli ocenjevanje, pričakovanja staršev (oziroma otrokovo mišljenje, kaj od njega drugi pričakujejo) in medvrstniški odnosi.

Najbolj pomemben je prvi šolski dan seveda za prvošolčke. Kako naj jim ta dan naredimo poseben?

Ta dan je za njih že sam po sebi poseben. Pomebno je, da jim na ta dan posvetimo dovolj časa, da se v miru pripravimo na odhod, da odmislimo vse drugo, da nismo živčni in nervozni, da se po koncu prvega dne z otrokom sedemo v park ali slaščičarno in ga povprašamo, kaj mu je bilo všeč, ali ga je kaj motilo in izrazimo zanimanje za to, kar so počeli.

Kako naj se starši s otroki pogovarjamo o šoli, da je ne bo doživljali preveč stresno?

Z  otroki se pogovorimo o tem, kaj želijo doseči v tem šolskem letu, kakšen uspeh si želijo, zakaj je pomembno, da se potrudijo (npr. zaradi vpisa na srednjo šolo). Otroka tudi seznanimo s tem kaj od njega pričakujemo: samostojno delo, da ve, kaj ima za domačo nalogo in kaj se mora naučiti, da se potrudi in naloge ter učenje ne opravi površno (si vzame dovolj časa), da naloge redno opravlja, da sam pripravlja torbo in skrbi za šolske potrebščine ter pri starejših tudi to, da redno obiskujejo pouk. Seveda pa je pri vsem tem najbolj ključno na kakšen način govorimo z otrokom. Če govorimo v smislu, da jim ne bo uspelo, da bodo morali garati, da bo letos še težje, če že v naprej določamo kazni, ki jih bodo doletele, v primeru, da ocene ne bodo dovolj dobre,  potem se moramo zavedati, da jim s tem nižamo motivacijo in voljo ter še spodbujamo odpor do šole in učenja.

Katere so torej tiste prave vzpodbudne besede?

Otroka raje opomnimo, kaj mu je v preteklem šolskem letu šlo dobro, spomnimo ga na to, kako je premagal težave, ki so se mu pojavile ter se osredotočimo na pozitivne stvari "Se
spomniš, kako uspešen si bil pri zadnjem testu iz matematike, ker si na koncu vložil veliko truda in si sproti delal naloge."Z različnimi vprašanji spodbujajmo otroka, da bo sam prišel do tega, da si postavi cilje in da razmišlja tudi o tem, kako jih bo dosegel. Če otroka v nedeljo pred pričetkom šole posedemo in mu naredimo pridigo, kako se bo moral določenih stvari lotiti in kaj bi bilo dobro za njega, ne bomo dosegli veliko. Otrok nam bo seveda prikimal in se z nami strinjal, po eni strani zato, ker nam želi ustreči, po drugi strani pa zato, da se pogovor čim prej konča. Mi se morda počutimo dobro, ker smo otroku dali ogromno napotkov, a otrok od tega dobi bolj malo. Bolje je, da otroka spodbudimo k razmišljanju in da se o teh stvareh pogovarjamo večkrat, a krajši čas.
Ne prenašajmo skrbi o novem šolskem letu na otroka. Če starši obupani razlagajo "Joj, sedaj bo pa kmalu šola. Potem se pa ne bomo mogli več toliko igrati." ali "Že lansko leto je bilo tako naporno, kaj bo šele letos...", bo tudi otrok prevzel to mislenost in ga bo šole strah oziroma bo že pred pričetkom imel do šole neprijetna občutja.

Kako se v prvih tednih organizirati,, kako se spet navaditi na rutino? Kaj svetujete staršem in kaj otrokom?

Priporočljivo je, da v začetku leta napišemo okviren urnik učenja, obveznosti in prostega časa. Dobro je, če otroka učimo dnevnega načrtovanja tako, da si otrok  vsak dan sproti napiše, katere obveznosti ima naslednji dan (kaj se mora naučiti, kaj mora vaditi, kaj mora pomagati doma). Resnično bi priporočala, da otroka, ne glede na starost, učimo delovnih navad s tem, da vsako popoldne določen čas nameni šoli in sicer tako, da sede za pisalno mizo, pregleda snov, uredi zapiske, ipd. Včasih se starši "pohvalijo", da  njihov otrok popoldne ne dela nič za šolo, da si vse zlahka zapomni v šoli, a to ni vedno dobro, saj ne razvija delovnih navad, ki pa jih bo enkrat zagotovo potreboval.

Velikokrat se zgodi, da se otroci dogovor glede svojih obveznosti ne držijo. Kako ukrepati?

Če se z otrokom veliko prepiramo glede opravljanja domačih nalog ali pa mu želimo pomagati, da pridobi delovne navade, je morda ena bolj učinkovitih metod ta, da ob začetku šolskega leta z otrokom sestavimo popoldanski urnik za vsak dan v tednu posebej, iz katerega je jasno razvidno, kdaj bo naredil nalogo, kdaj se bo učil, kdaj ima obšolske dejavnosti, kdaj mora kaj postoriti doma. Seveda pa se moramo urnika prvi držati straši. Povsem naravno je, da se bo otrok hotel izogniti ali prestaviti kakšne obveznosti.  Vedno pa urnik sestavljamo skupaj z otrokom in obvezno upoštevamo, v katerem delu dneva je najbolj zbran. Če se nam zdi pametno, da bi nalogo naredil takoj po pouku, ni nujno, da to tudi otroku ustreza, saj je morda takrat še prveč utrujen. Urniki in časovna omejitev so lahko v pomoč tudi otrokom, ki se učijo celo popoldne. S časovno omejitvijo, jih lahko spodbudimo, da delajo hitreje, seveda, če to
zmorejo.

S koliko dejavnostmi naj se otrok ukvarja in kako naj jih izbiramo?

Glede obšolskih dejavnosti je dobro, da izbiro čim bolj prepustimo otroku, seveda pa mu povejmo, koliko si lahko (tudi finančno) lahko privoščimo. Morda je najbolje, da otrok napiše seznam dejavnosti, ki bi jih rad obiskoval, nato pa skupaj z njim premislimo, kaj naj izbere oziroma otrok naj z rdečo obkroži tiste, ki si jih zelo želi obiskovati, z modro tiste, ki si jih želi obiskovati malo manj in z zeleno tiste, ki so mu sicer všeč, a se lahko teh stvari nauči tudi drugače. Vsaj ena od izbranih dejavnosti naj bo povezana z gibanjem. Nekateri otroci si res izberejo veliko število dejavnosti in imajo zapolnjene cele popoldne, kar seveda ni dobro. Če otrok dejavnosti opravi v času podaljšanega bivanje, je to nekaj drugega, kot če te dejavnosti trajajo do večera. Dobro je, da so otroci do neke mere zaposleni z raznimi aktivnostmi, vendar je prav tudi to, da imajo tudi nekaj nestrukturiranega prostega časa in da imajo dovolj časa, da popoldne nekaj časa namenijo delu za šolo in da vsaj malo pomagajo pri domačih opravilih.

Koliko časa naj učenec sedi za knjigami na dan? Koliko časa je lahko skoncentriran? Koliko odmorov naj dela? Kako se bo najlažje učil?

To je težko reči, odvisno je od veliko dejavnikov in čas preživet za knjigami, zmožnosti koncentracije, število odmorov in stil učenja se razlikuje od otroka do otroka. To je nekaj, kar lahko starši pomagamo otroku, da ugotovi, kaj in kdaj mu najbolj ustreza in je pri delu lahko najbolj učinkovit.  Nekakšno pravilo je, da bi otrok popoldne namenil delu za šolo najmanj toliko časa, kot če razred, ki ga obiskuje, množimo z 10. Torej če je otrok v prvem razredu naj bi popoldne namenili 10 min, v drugem 20 minut, v petem razredu 50 minut itd.

Kakšne so vaše izkušnje? Kakšni so čisto konkretni načini učenja, ki jih uporabljate pri svetovanju otrokom in staršev v Platei?

V grobem lahko ločimo tri tipe, vendar se najpogosteje prepletajo:Vidni (vizualni) stil – učenje z branjem, pisanjem, uporabljali naj bi veliko barvnih svinčnikov, barvnih listov, delali plakate, delali slike in skice Slušni (avditivni) stil – glasno učenje, veliko si zapomnijo, ko poslušajo učiteljevo razlago, lahko se učijo tako, da učno snov preberejo in jo posnamejo na računalnik in jo potem poslušajo ali pa, da jim nekdo drug prebere snov, oni pa poskušajo zbrano poslušati in si zraven zapisovati ključne stvari.Tipni (kinestetični) stil – podčrtavanje, obkroževanje in izpisovanje  pomembnih delov besedila, izdelovanje modelov, si to, o čemer se uči ogleda v naravi ali knjigi, uporablja naj računalnik, priporočamo tudi, da hodi in govori med tem, ko ponavlja učno snov.

Pri otrocih, ki so vključeni v naš program Učenje učenja opažamo, da jim je v veliko pomoč, če se učijo tako, da si zastavijo vprašanja v naprej, da si naredijo učne kartice ter da se učijo tako, da se posnamejo in se potem poslušajo ali pa da se pretvarjajo, da snov nekomu razalagajo. Veliko otrokom koristi, če si lahko naredijo izpiske na računalnik. Opažamo pa, da imajo največje težave pri tem, da razberejo bistvo, ter  s tem, da si naučijo zaupati, da se ni vse treba naučiti na pamet, ampak da znajo pomisliti, povezati. Veliko otrok ne razume, da branje ni učenje, da se učiš
šele, ko intenzivno razmišljaš o učni snovi.

Kako stimulirati otroka, ki ni motiviran za učenje? Nekateri starši dobre ocene nagrajujejo z denarjem. Kaj menite o tem?

Ne. Ni smiselno, da otroku obljubljamo neke nagrade. Če vidimo, da je otrok zelo nemotiviran in  da nikakor nič ne učinkuje lahko zbira žetone ali nalepke in na koncu dobi nagrado. Ta nagrada pa ni nov telefon, ampak nekaj takega, kar bi mu v vsakem primeru dali. Če je otrok zelo nemotiviran in noče delati domače naloge, se lahko dogovorimo, da bo za vsak dan, ko bo naredil domačo nalogo, dobil točke. Ko bo zbral dvajset točk, pa mu bomo kupili hlače ali čevlje, ki jih bo potreboval za zimo ali pa lahko izbere, kam bomo šli v nedeljo na izlet, lahko ga peljemo v kino, ga nagradimo z večerom družabnih iger ipd. Ampak dokler ne zbere nalepk tega ne dobi. Draga darila nikakor ne pridejo v poštev. Se pa tudi tega v prvi vrsti izogibajmo. Raje se poslužujmo pohval in spodbud, čeprav je morda na začetku pozitivne stvari potrebno iskati z lupo. Če je na primer naredil domačo nalogo za slovenščino, za matematiko pa ne, ga najprej pohvalimo, da se je potrudil pri slovenščini in rečemo, da verjamemo, da mu bo zveče ali jutri uspelo tudi pri matematiki. Do učenja lahko otroka pripravimo z  natančno določenimi pravili in  urniki, ki se ga v prvi vrsti držimo starši in smo pri tem dosledni, potrpežljivi ter vztrajni.

sergeja.hadner@zurnal24.si