Odvetnik Danijel Starman se sklicuje na 40-letne izkušnje v svojem poklicu pa tudi na sodno statistiko, ko trdi, da država s premoženjskopravnimi zahtevki do akterjev gospodarskega kriminala v obdobju tranzicije ne bo dosegla omembe vrednega izkupička. Zato predlaga, da bi se s tovrstnimi dobičkarji kar poravnala, saj bi iztržila več. Imetniki spornega premoženja bi se odrekli večjemu delu imetja – a še zdaleč ne bi obubožali –, v zameno za to pa bi jih država pomilostila. Ta predlog je morda nerealen, a kljub temu izpostavlja premajhno učinkovitost klasičnega kazenskega postopka v takih primerih. Številne države v boju proti organiziranemu kriminalu vse bolj uporabljajo mešane civilne pravne postopke, v katerih je dolžnost posameznika – in ne več organa pregona –, da dokaže pošten izvor svojega premoženja. In če mu to ne uspe, ga pred zasegom imetja ne varuje niti to, da mu kaznivo dejanje sploh ni bilo
dokazano.
Izstavitev računa
Kako uspešna bo država pri izterjavi nepošteno pridobljenega premoženja iz preteklosti, je vprašljivo tudi zato, ker nova zakonodaja na tem področju težko velja za nazaj. Poleg tega je zgovoren podatek, da je specializirano državno tožilstvo v dveh letih od sprejetja zakona o odvzemu nezakonito pridobljenega premoženja vložilo le tri tožbe za zaseg spornega imetja. Dejstvo pa je, da so razni nekdanji menedžerji leta simbolično ceno za svoje sporne poslovne poteze že plačali, in sicer s tem, ko so si nakopali toliko sovraštva ljudi. Težko si predstavljam, da bodo kdaj še brezskrbno namakali noge v zalivčku kakšne davčne oaze.