Grad Cmurek je še eden v vrsti slovenskih arhitekturnih mojstrovin, ki je že videl boljše čase. Na pročelju so opazne številne razpoke, ki naznanjajo, da bi bil grad potreben obnove. Za razliko od nekaterih stavb, ki so podvržene nemilosti propadanja, ima grad Cmurek danes še vedno vidno vlogo. Lahko bi rekli, da je s svojo impozantno zunanjo podobo in še bolj zanimivo notranjostjo glas najranljivejšega dela družbe, na katerega se rado pozablja.
To niti ni čudno, saj so posamezniki, ki v njem bivajo, pazljivo skriti očem javnosti. Na ta način jim ni odvzeta le svoboda, temveč tudi možnost pripadanja družbi. Grad se uvršča med pet najstarejših ohranjenih gradov na Slovenskem. Njegova zgodovina se je začela v 12. stoletju, ko so ga pozidali svobodni gospodje Cmureški. Zadnja desetletja, natančneje med letoma 1949 in 2004, je v njem deloval Zavod za duševno in živčno bolne Hrastovec-Trate, zato grad za javnosti ni bil dostopen.
Bil je prva in doslej edina totalna ustanova, ki so jo v Sloveniji v začetku 21. stoletja zaprli z namenom, da ljudi z gradu preselijo bližje skupnosti. Za mnogimi posamezniki, ki so tam bivali tudi več desetletij, se je po zaprtju najstarejše socialnovarstvene ustanove v državi izgubila vsaka sled.
Z njim želijo domačini spomniti na več sto ljudi iz vse Slovenije, ki so tam preživeli večji del svojega življenja, in opozoriti javnost, da v Sloveniji potrebujemo razvoj storitev, ki bodo ljudem omogočile selitev iz zavodov v prijetnejše okolje znotraj skupnosti.
V zavodu je sočasno živelo do 400 posameznikov
V prostorih nekdanjega zavoda so v okviru razstave Neskončne Trate norosti na ogled fotografije, dokumenti, zapisniki, jedilniki in ostali predmeti, ki pričajo o življenju in delu za tamkajšnjimi zidovi. Ob sprehodu skozi grajske prostore človek težko ostane ravnodušen. K temu pripomorejo najrazličnejši artefakti, ki pričarajo vzdušje življenja v omenjeni instituciji. Razstavo dopolnjujejo pričevanja zaposlenih, nižjih delavk, šolanih medicinskih sester, strokovnih delavk in delavcev ter kuharic in šivilj.
Na to spominjajo risbe, ki so izobešene po hodnikih, vendar na žalost brez podpisa avtorja. Marsikdo bi se strinjal, da so bili določeni posamezniki zelo talentirani. O tem, kako tanka je linija med genialnostjo in norostjo, govori razstava z naslovom Skladatelji z roba norosti. Prikazuje življenjske zgodbe izbranih skladateljev klasične glasbe s težavami v duševnem zdravju.
Stigma je še vedno prisotna
Nad gradom je dolgo visela stigma, saj ljudje objekta niso dojemali kot pomembno kulturno dediščino, temveč so ga povezovali z najbolj temnim delom njegove zgodovine. V bistvu pa gre za dragocen arhitekturni biser, ki si zasluži pozornost. V začetku je na tem mestu stalo več manjših objektov, ki so jih z arkadnimi stebri iz 16. stoletja na notranjem dvorišču povezali v celoto. Slednjo lahko občudujemo še danes.
Ima bogato zgodovino, zato so v njem predstavljene različne tematike, ki se dotikajo gradu in okolice. Svoje mesto v njem je dobila tudi reka Mura z razstavo V začetku je bila Mura. Obiskovalec gradu lahko našo mejno reko za nameček občuduje skozi okno v renesančni sobi.
Grad in muzej pa sta predvsem znanilca sprememb, ki si prizadevata za deinstitucionalizacijo. Več kot 4000 ljudi v Sloveniji namreč še vedno živi v totalnih institucijah. V takih ustanovah, ki so v nasprotju s Konvencijo o pravicah invalidov, so jim kršene človekove pravice, sta prepričani Sonja Bezjak in Darja Farasin. Sogovornici, ki sta med soustanovitelji Muzeja norosti, sta nam predstavili pestro zgodovino gradu Cmurek.
Kako je potekalo življenje za zidovi gradu Cmurek, lahko preverite v spodnji galeriji. Lahko pa se odpravite na ogled gradu in razstav, ki vedno poteka z vodstvom in traja 90 minut. Za ogled je potrebna predhodna najava.
dezurni@styria-media.si
Psihiater Franco Basaglia je prve premike v sodobni psihiatriji naredil v Gorici, nadaljeval pa v Trstu. Kot primer dobre prakse je Trst še sedaj za zgled mnogim strokovnjakom psihiatrije. V veliki meri to velja tudi za preostanek Italije, je pa… ...prikaži več zaradi zgodnejših začetkov največ te tradicije in podatkov v Trstu. Samostojnih psihiatričnih bolnišnic ni več. V splošnih bolnišnicah so manjši psihiatrični oddelki, ki pa so namenjeni samo kot urgentna pomoč ob trenutnih umskih sesutjih posameznikov.