Zakaj vas to sprašujemo? Zato, ker v Postojni poteka svetovno srečanje lastnikov in prijateljev legendarnega citroëna 2CV, kot se je od začetka do konca uradno imenoval avtomobil, ki smo ga pri nas vedno preprosto poznali kot spačka.
Letošnje srečanje v Postojni, ta v različnih krajih sveta potekajo na vsaki dve leti, je že petindvajseto, torej letos v Postojni slavijo tudi 50-letnico srečanj. In ni prvo v Sloveniji. Leta 1995 so namreč v Mariboru gostili 11. srečanje. Tega se je spomnil marsikateri udeleženec postojnskega srečanja.
Neki gospod je pripomnil, da so jim omogočili celo obisk Hrvaške, ki je bila tedaj še v vojni, kar je bilo prav posebno doživetje. Dodal je, da je letošnje prizorišče dogodka zelo lepo urejeno ter bil navdušen nad slikovito kuliso, ki jo v ozadju tvorijo Javorniki.
Da je bila izbira prizorišča pravilna, so se v pogovorih strinjali tudi drugi udeleženci dogodka. Teh so do četrtka, ko smo obiskali srečanje, našteli že več kot 3.000. Večinoma so prišli iz vseh koncev Evrope, kar nekaj jih je prišlo celo iz Maroka, Izraela ali Iraka.
Nekateri obiskovalci pa so pripotovali celo iz obeh Amerik in Azije, saj so denimo zabeležili tudi udeležence iz Vietnama. Ti svojih avtomobilov načeloma niso pripeljali s seboj, saj bi bilo to predrago, pravijo pri Citroën klubu Slovenije, zato so člani kluba marsikoga razveselili in mu posodili kar svoj avtomobil.
Del spačkarske filozofije
Ena od lastnosti skupnosti lastnikov Citroënovih vozil, med katerimi sicer po priljubljenosti najbolj izstopajo spački in drugi avtomobili z zračno hlajenimi bokserskimi motorji, je, da v svojo skupnost dovolijo tudi lastnikom drugih citroënov in občasno celo avtomobilov, ki s to znamko nimajo veliko skupnega.
Pa tudi ta, da si pomagajo med seboj. Pravijo, da jih povezuje filozofija preprostosti, ustvarjalnosti in veselja do vožnje, vožnja s spačkom pa je zanje način življenja.
In takšna velika srečanja so tudi del njihove filozofije, saj si lahko tako izmenjajo izkušnje in se pogovorijo o dogodivščinah. Ena od vprašanj, ki sem jih pogosto slišal, je bilo tudi kdaj so bili prvič na svetovnem srečanju spačkov in odgovori so bili zanimivi.
Marsikdo se je namreč prvega srečanja udeležil že v otroštvu, ko so ga tja pripeljali starši, tudi sami navdušeni lastniki citroëna, potem pa je na njih začel hoditi tudi sam in bil skoraj na vseh.
O tem, kako množično je srečanje ljubiteljev citroënov 2CV, dobite občutek že na tleh, še bolj pa vam je jasno, ko si ga ogledate "od zgoraj", saj se razteza praktično na vsej površini postojnskega letališča.
Člani Citroën kluba Slovenije so se na prireditev sicer pripravljali zadnja štiri leta, v zadnjih tednih pa so organizirali kamp, v katerem je bilo poskrbljeno za vse potrebe obiskovalcev.
Pred začetkom srečanja jim jo je precej zagodlo tudi vreme, saj je deževje prizorišče spremenilo v blatno jezero, a so tudi to rešili tako, da so glavne ceste posuli s sekanci. Prizorišče je sicer urejeno kot mestece z ulicami, ki so jim nadeli imena.
Glavna cesta se denimo imenuje Boulevard Andre Citroën, stranske pa so poimenovane po Citroënovih avtomobilih amiju, dyane, spačku charlestonu, doly, mehariju in spotu. Posebna pa je ulica, poimenovana po agentu njenega veličanstva 007, ki je spačkovo trdoživost dokazal v filmu "For Your Eyes Only". Mimogrede dodajmo, da smo spačka pogosto videli tudi v slovenskih filmih.
Kaj je pravzaprav spačka naredilo legendarnega?
Morda že sama zasnova, ki si jo je že leta 1936 zamislil tedanji Citroënov generalni direktor Pierre Boulanger, ki je svoje misli strnil v znamenitem naročilu svojemu glavnemu konstruktorju Broglyju: " Razvijte avtomobil, v katerem bo dovolj prostora za dva kmeta v škornjih in cent krompirja ali sod vina.
Vozi naj s hitrostjo najmanj 60 kilometrov na uro in pri tem porabi le tri litre bencina na 100 km. Poleg tega naj uspešno premaguje tudi najslabša cestišča, njegovo upravljanje pa naj bo tako preprosto, da ga bo lahko brez težav vozila tudi neizkušena voznica. Vzmetenje mora biti izrazito mehko, tako da bo v njem košara jajc nepoškodovana preživela tudi luknjaste podeželske ceste. Končno mora biti novi avtomobil tudi poceni."
Vmes se je začela in končala druga svetovna vojna in 6. oktobra 1948 so citroën 2CV končno pokazali navdušenemu občinstvu pariškega avtomobilskega salona. Uspeh je bil takojšen, saj je bil kot daleč najcenejši avtomobil za v vojni obubožane Francoze pravo majhno razkošje. Pri nakupu so imeli sprva prednost zdravniki in kmetje, ko pa je proizvodnja dokončno stekla, so ga lahko kupili tudi vsi drugi.
Spačkova slava je kmalu segla tudi izven francoskih meja in nestrpni kupci so morali v najboljših časih na nove avtomobile čakati tudi do pet let. Citroën 2CV je postal francoski nacionalni simbol in priljubljeno prevozno sredstvo študentov, "otrok cvetja" in svetovnih popotnikov.
Verjetno ga tudi ni Slovenca, ki spačka ne bi poznal, saj je kot izdelek koprskega Cimosa dolgo časa soustvarjal tudi slovensko avtomobilsko zgodovino in bil prvi avtomobil v marsikateri družini.
Spaček so ves čas razvijali in ga izpopolnjevali, a je tudi zadnji, ki je tekoče trakove portugalske tovarne zapustil šele julija 1990, torej pred natanko 35 leti, bil v osnovi skoraj enako preprost kot prvi spaček iz leta 1948.
Tedaj se spačkova zgodba sploh še ni končala, saj se je iz vsakdanje uporabnega avtomobila že v času izdelovanja prelevil v eno najpogostejših ljubiteljskih ikon, za katero je vse bolj veljalo hipijevsko geslo: "To ni avtomobil, ampak način življenja," ki so si ga na vrata radi prilepili vozniki in voznice tega avtomobilčka in z njim izražali svobodnjaštvo in drugačnost.
Pogosta, a lahka popravila
Morda je slišati nenavadno, a ena od spačkovih prednosti je bila tudi ta, da, čeprav se je rad pokvaril, njegova popravila nikoli niso bila zahtevna. Nenazadnje tudi do nadomestnih delov ni težko priti, saj jih nekateri dobavitelji še vedno izdelujejo.
Citroën klub Slovenije je na prizorišču uredil tudi servisno delavnico, ki je bila kar precej obiskana. V prvih treh dneh jih je namreč obiskalo približno 80 zaskrbljenih lastnikov. In kaj se je pokvarilo? Pravijo, da praktično vse, kar se je lahko. Enega spačka so pripeljali celo na tovornjaku, saj se je nekje pri Delnicah na Hrvaškem zapletel v prometno nesrečo.
Vsi lastniki spačkov sicer niso potrebovali pomoči servisa. Na prizorišču smo denimo naleteli na francosko ekipo, ki se je ubadala s povsem razstavljenim prednjim delom svojega spačka.
Lastnik je rekel, da so se z njim srečno pripeljali skoraj do Postojne, dobrih 60 kilometrov pred ciljem pa je šel vztrajnik motorja. Zdaj morajo pa zadevo čim prej rešiti, da bodo lahko nadaljevali pot.
Lastniki sodobnih avtomobilov si prav gotovo ne znamo predstavljati, da bi se tako zahtevnega popravila kar sami lotili v avtokampu in računali na uspeh. Tako kot španski lastnik amija, ki se je popravila brisalcev lotil s kladivom. Popraviti jih je moral, saj se v prihodnjih dneh napoveduje dež.
Ljubezen do predelav
Na prizorišču smo si sicer lahko ogledali kar nekaj odlično ohranjenih spačkov, ki jih lastniki vzdržujejo v originalnem stanju, kar je cenjeno v starodobniški skupnosti. A ko gre za lastnike spačkov, so cenjene in zaželene tudi predelave, ki so lahko prav zanimive.
Pri vhodu v kamp smo denimo naleteli na nenavadno ozkega spačka in nazadnje ugotovili, da ga je lastnik zožil in ima le dva sedeža, ki sta razporejena v tandemu, torej eden za drugim.
Malce bolj praktično, predvsem pa gurmansko, nadgradnjo si je omislil lastnik spačka iz nemškega Saabruckna, ki smo ga zalotili, ko si je pripravljal kosilo. Krompir je pekel kar na zadnjih vratih svojega spačka, na katerih je iz lesa naredil priročno kuhinjo.
Malce je sicer potožil, da bo zadevo moral izboljšati, saj mu je veter neprestano ugašal ogenj, a iz ponve je kljub temu prav prijetno dišalo. Gospod je sicer spadal med spačkarje, ki so srečanje obiskali le za dober dan ali dva, saj je nameraval potovanje nadaljevati se do Mostarja in Medjugorja, kjer je že bil s prav istim spačkom.
Spački so se v zgodovini večkrat izkazali tudi kot priročno slikarsko platno. V oči nam je padel živahno poslikan spaček, s katerim sta se lastnika pripeljala iz okolice Heidelberga. Avtomobil sta sicer imela že dolgo časa, a je bil sprva bel. Ko je začel rjaveti, tudi to je nekaj, po čimer so spački sloveli, sta se odločila za obnovo, a ga nista obnovila v originalni barvi.
Čez belo osnovo sta namreč naslikala psihedelični barvni vzorec, s katerim njun spaček izstopa v vsakem okolju. Pravita, da je za celotni projekt bilo dovolj eno poletje. V skritih kotičkih sta sicer ohranila tudi nekaj zaplat originalne barve, da svojega spačka laže spravita čez tehnični pregled.
Nekateri lastniki pa svoje spačke pustijo kar takšne, kot so naključno nastali. Pogovarjali smo se z obiskovalcem iz Londona, ki je sedel ob svojem spačku, ki je bil videti kot kakšen harlekin. Vsak karoserijski del je bil namreč drugačne barve ali pa sploh ni bil pobarvan.
Pravi, da ga je leta 2017 takšnega na hitro sestavil, da se je lahko z njim odpeljal na srečanje na Portugalskem. Potem pa so mu vsi rekli, da je njegov spaček zelo zanimiv in da naj ga kar pusti takega, kot je. In tudi po skoraj desetletju je še vedno enako ali pa še bolj pisan.
To je le nekaj zgodb o spačkih, kakršnih se je v skoraj osmih desetletjih spačkove zgodovine nabralo nešteto. Gotovo bi jih še veliko več lahko sod lastnikov spačkov slišali tudi v Postojni. Ti sicer ne ostajajo le na prizorišču svetovnega srečanja citroënov 2CV, ampak s svojimi avtomobili tudi raziskujejo Slovenijo. Ne bodite torej preveč začudeni, če se bo tu in tam kakšen pripeljal tudi mimo vas.
Jooooj, kolk so lepi....
Lepo da se eni še spominjajo lepih zlatih časov skoraj brez prepovedi in zakonov,narod je sit modernizacije