Da je eno z umetnostjo in naravo, se pri slikarki in ilustratorki Mojci Fo vidi že na prvi pogled. Čeprav je bilo zunaj 10 stopinj Celzija, si je sredi intervjuja sezula čevlje in se na ta način "prizemljila". V naravi išče motive in se sprošča, še vedno pa najraje ustvarja v ateljeju, kjer se rada skrije pred zunanjim svetom. Pred slednjim ubeži tudi preko svojih del, ki jo vsaj za trenutek potegnejo iz divje realnosti.
Mojca Fo
V novembru in decembru bomo na Žurnal24.si in Med.Over.Net v okviru projekta Podarimo srečo 2023 znova delili srečo. Vizija projekta je ustvariti celostni komunikacijski ekosistem, v katerem bomo v sodelovanju s partnerji bralcem ponudili preverjene in kakovostne informacije ter nasvete, da bodo prazniki še bolj srečni in pravljični za vse. Ker srečen je tisti, ki deli ...
S sogovornico smo tokrat v okviru Žurnalovega projekta o sreči ugotavljali, kje je sreča skrita v likovni umetnosti. Se sploh hoče pokazati, ali jo je treba odkrivati in se je pri tem, da jo vidimo in spoznamo, treba krepko potruditi?
Bi še enkrat ubrali to pot, če predpostavljamo, da umetnikom v Sloveniji "ni postlano z rožicami"?
Mojca Fo
Menite, da ste umetniki s strani države deležni dovolj podpore?
Podpore v smislu, da bi se ta poklic vrednotil kot spoštovan poklic, v katerega se vlaga ogromno znanja, časa in energije, da. Tudi glede pokojnine nenazadnje, tega, da si na trgu kot samozaposlen. Že v osnovi bi vsem samozaposlenim dala univerzalni temeljni dohodek, saj nimamo enakih pravic kot zaposleni. So vzvodi, ki skušajo lajšati te poti, vendar ponovno s smešnimi pogoji. Država ima torej še veliko prostora za izboljšave.
Lahko rečemo, da s svojimi deli osrečujete posameznike. Kaj to pomeni vam?
Gre za neke vrsto ping pong zaupanja pri večini mojih večjih slik z zgodbami in podzgodbami. Pa tudi pri malih slikah nenazadnje, kadar gre za naročila. Stranke mi pripovedujejo osebne zgodbe in pogosto me vpletejo vanje, kar mi ogromno pomeni, njim pa bržkone tudi. Na ta način se sklene skoraj sveti tokokrog, ki tako veliko pomeni.
Ali umetnost osrečuje tudi vas? Kako jo pravzaprav dojemate?
Da, seveda me osrečuje in pomirja. Zabavam se. Včasih krohotam. Včasih gre za resne, globoke zgodbe s sporočili o bolečinah, smrti, rojstvu, prebolevanju, ranah, o moči premagati vse to. O srečevanjih. Iskre življenja, rdeče pike vedno znova vznikajo na mojih platnih. Elektrika, stikala. Lunine mene. In potem tiste male zgodbice, pravljice, stopajo vzporedno s temi globokimi zgodbami, se prepletajo z njimi, ljubko frfotajo in skačejo, tečejo, kopitljajo, plavajo, se previjajo med vsem popolnoma nedolžno in zadovoljno, srečno.
Je življenje v svetu domišljije in ustvarjanja lažje od realnosti? Se je kdaj težko vrniti?
Kadar slikam, se ne izločujem iz okolice. Bolj delam z zavedanjem, kakor bi dihala umetnost tudi v trenutke in obdobja življenja, ki so težja. In umetnost, tisto ljubko in tisto globino, prepletam z življenjem tu in zdaj.
Prepoznani ste po svojih toplih, pravljičnih motivih. Od kod jemljete navdih zanje?
Da, po pravljičnih motivih me ljudje najbolj poznajo, slikarstvo v globine je pa moj pravi epicenter. Večina del, ne glede na kolekcije, pa vleče proti surrealizmu ali pravljičnemu surrealizmu. Z domišljijo in z zgodbami nimam težav. Moj oče je bil tak, ni bilo konca, kot kak vrelec, ki ga je bilo nemogoče zamašiti. No, to sem jaz. In oba z mamo sta imela neizmerno rada jezik, knjige, zgodbe.
Glasba je tudi moja spremljevalka. Kako ne bi imela domišljije? Je pa res, da se napajam iz vseh mogočih vrelcev. Včasih ljudi učim, kako priti do tega, ker vem, da jih veliko težko pride do vrelca v sebi. Razmišljam o možganih, z znanstvenega vidika. Ti imajo verjetno veliko pri tem. In genetika. Toda nevroplastičnost je fantastična reč.
Mojca Fo
Temelj mojih zgodb je človekovo srce. Povezava z njim v vseh smereh. Arhetipi. Zgodbe s podzgodbami. Pravljične slike so pogosto le ljubka, topla srečevanja. Pri večini drugih slik, ki so temelj mojega slikarstva, zlasti pri kolekcijah Kintsugi, Rdeča pika, Zlata kolekcija, pa gre za stik. Elektriko, pretok. Človek je ranjeno in ranljivo bitje. Marsikdo se v slikah prepozna in celi preko njih, ker je nekaj doživel. Preko slik ponujam obliž na rane, verjetno opogumljam, postavljam meje, odpiram srca, gradim svet topline, zaupanja, umirjam. Ne vem, včasih si mislim, da ne slikam jaz, slike pa imajo defintivino učinek. Med slikanjem se zgodba sama sestavlja v neko logiko, v nek tok, obrat, v osnovno zgodbo, ki se podloži s podzgodbo. In ta podzgodba je srčika.
Si ljudje vaše slike interpretirajo skladno z vašimi idejami ali tvorijo nove zgodbe?
Mojca Fo
Menite, da bi današnji svet moral imeti več 'pravljice'?
Zagotovo. Pravljice niso le pravljice, pač pa mnogo več. Nostalgično nas vežejo na otroštvo, nas zabavajo in opominjajo, kako trapasti smo. Pravljice so zgodbe resničnega življenja, ki se pretakajo iz roda v rod. Tudi nove pravljice, ki vznikajo, imajo v osnovi enaka jedra. Brez pravljic ni življenja.
stasa.pust@styria-media.si
