Najverjetneje vam je kdo v vašem življenju vsaj enkrat dejal, "da ste rojeni pod srečno zvezdo". O tem, ali slovenski rek drži, se ne bomo prerekali in tolmačenje prepuščamo vsakemu posebej. Zagotovo pa se vsi strinjamo, da je vesolje ogromno in v njem niso ne Sonce ne naša Galaksija nič posebnega.
V novembru in decembru bomo na Žurnal24.si in Med.Over.Net v okviru projekta Podarimo srečo 2023 znova delili srečo. Vizija projekta je ustvariti celostni komunikacijski ekosistem, v katerem bomo v sodelovanju s partnerji bralcem ponudili preverjene in kakovostne informacije ter nasvete, da bodo prazniki še bolj srečni in pravljični za vse. Ker srečen je tisti, ki deli ...
Astronomija je ena najstarejših znanosti, ki je v zadnjih desetletjih doživela neverjeten razcvet. Razvoj tehnologije nam je celo omogočil, da si ta hip zastavljamo vprašanja o stvareh, za katere še pred dvema desetletjema sploh nismo vedeli. O veličastnosti vesolja smo se letošnjega 5. novembra lahko prepričali sami, ko se je na "našem" nebu odvil prekrasen naravni pojav, ki se ga povezuje le s severnimi državami – severni sij oz. auroro borealis.
Medtem ko si nekateri vesolje, njegovo zgradbo in procese v njem še vedno razlagajo s pomočjo mistike in neznanstvenih metod, večina ostalih izhajajo iz preverjenih in potrjenih fizikalnih zakonov. Eden izmed njih je naš tokratni sogovornik Igor Žiberna – predsednik mariborskega Astronomskega društva Orion, ki si slovenski javnosti trudi približati omenjeno tematiko. Žiberna, sicer profesor na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete v Mariboru, se z astronomijo ljubiteljsko ukvarja že od malih nog. Zasluge za to ima njegov starejši brat Gorazd – profesor matematike in fizike –, ki ga je navduševal z najrazličnejšimi vsebinami, ki so se jih učili na fakulteti.
Venomer išče povezave med tema področjema, ki sta v osnovi zelo povezana in po njegovem prepričanju med seboj gojita dopolnjujoči si odnos. "Če želimo razumeti nastanek pogojev na Zemlji, ki vladajo danes, moramo razvoj našega planeta postaviti v širši kontekst. Odlične odgovore ponuja astronomija. Po drugi strani pa lahko pri najnovejših raziskavah o morebitnem življenju na drugih planetih kot iztočnica služijo prav razmere na Zemlji," razmišlja sogovornik.
Kako dobro je astronomija razvita v Sloveniji?
Govora je o dveh nivojih; o profesionalni oz. raziskovalni astronomiji in ljubiteljski astronomiji. Menim, da sta obe področji pri nas zelo dobro razviti. Slovenski poklicni astronomi so svetovnega formata in delujejo na najbolj znanih univerzah teh observatorijih. Vse kaže na to, da bo Slovenija kmalu postala tudi stalna članica Evropske vesoljske agencije. To je glede na število prebivalcev resnično velik uspeh, na katerega moramo biti ponosni. Pri tem glavne zasluge nosi kvaliteten študij astronomije na ljubljanski univerzi.
Od 90. let dalje se je začelo dvigovati tudi število ljubiteljskih astronomov in društev, k čemur je bržkone pripomogla (cenovno) dostopnejša oprema. Društva so sicer različno aktivna. Veliko se nas trudi izvajati različne dejavnosti za splošno javnost, da bi vedo še bolj popularizirali.
Ali ljudje astronomijo še vedno zamenjujejo z astrologijo? Kako jo pravzaprav dojemajo?
Odvisno od pristopa. Občinstvu se je treba prilagoditi, saj je znanje posameznikov različno. Po mojih izkušnjah takšni poskusi vselej padejo na plodna tla, saj ljudje take dogodke radi obiskujejo in so odprti za novo znanje. Če s tovrstnimi dogodki, kot je opazovanje Luninega mrka ali drugih astronomskih pojavov, navdušimo nekoga, smo lahko zadovoljni. Seveda se najdejo tudi taki, ki vedi zamenjujejo, iz česar ne bi delal pretirane drame. Naše poslanstvo je, da javnost izobražujemo in razvijamo zanimanje za astronomijo, naravne pojave in znanost nasploh.
Ali po vašem mnenju vplivu planetov na človeka dajemo premajhen pomen?
Znanstveni dokazi o vplivu položajev planetov na naše razpoloženje ne obstajajo. Ne verjamem, da bi vplivali na potek našega življenja. Pogosta tema, ki vlada med splošno javnostjo, je vpliv Lune na človeka. Kolikor vem, vplivov polne Lune na naše razpoloženje niso statistično potrdili. Drugače je pri vplivu Lune na naš planet, kar se izraža v bibavici ali pa pri spremembi hitrosti rotacijie Zemlje in dušenju nihanja naklona Zemljine osi.
Potem ne sodite v skupino ljudi, ki so mnenja, da bi nam zvezde lahko napovedale prihodnost?
Nikakor. Menim, da si srečo in prihodnost v največji meri oblikujemo sami s svojim delom. Pogosto k temu prispevajo tudi naključja, ki so težko predvidljiva.
Kaj pa menite o reku, da smo rojeni pod srečno zvezdo?
Gre za metaforo, da so posamezniku ravno ta naključja tako naklonjena in gre življenje v smeri, v katero si želi sam. Dejstvo je, da za svojo srečo lahko največ (žal pa ne vse) naredimo sami.
Ker mnogo stvari še ni raziskanih, astronomijo določeni dojemajo kot mistično. V splošni javnosti se zato pogosto pojavljajo najrazličnejše teorije zarote kot to, da človek sploh nikoli ni stopil na Luno, ali pa da Zemlja ni okrogla. Kaj porečete tem skeptikom?
Astronomija velja za eno najstarejših znanosti. Odkar se človek zaveda samega sebe in je pogled uperil v nebo, je skušal osmisliti, kaj tam vidi. Že od časa praskupnosti človek premleva o raznovrstnih vprašanjih, vezanih na astronomijo. Kljub temu da gre za tako staro vedo, danes doživlja razcvet in vsem novim dognanjem težko sledimo. Smo pred težavo, ko je znanje analitično preveč razdrobljeno, manjka pa neka sinteza. Zaradi 'posameznih dreves gozda ne vidimo več dobro'.
Obenem se pojavljajo dvomi o odkritjih, kar sam sicer dojemam kot nekaj dobrega. Znanstveniki smo že od nekdaj vedno znova postavljeni pred izzive, da odkritja testiramo in jih potrjujemo. Če je dvom iskren in plemenit ter je v ozadju težnja po iskanju resnice, je ta vselej koristen. Vemo pa, da se na različnih področjih izražajo dvomi, ki bazirajo na neracionalnih osnovah. Kot denimo ta, da človek nikoli ni stopil na Luno. To potrjuje toliko materialnih dokazov, ne nazadnje so ljudje tam pustili sonde, ki še danes delujejo in merijo potresno dejavnost na Luni ter razdaljo med Zemljo. Zemljo. Posnetke podnožij "pajkov", ki so pristali na Luni v projektu Apollo je nenazadnje posnela tudi sonda Lunar Reconnaissance Orbiter. Posnetke si vsak lahko ogleda na spletu.
Obstajajo še bizarnejša razmišljanja, da je Zemlja ravna plošča. Tu se vedno spomnim starogrških astronomov, recimo Eudoksa, ki je potoval iz juga Grčije proti Makedoniji in ugotavljal spreminjajoči se višinski kot zvezd. Če bi bila Zemlja ravna, se višinski kot zvezd seveda ne bi spreminjal z geografsko širino. Aristotel je okroglo obliko Zemlje dokazoval tudi z okroglo obliko Zemljine sence ob Luninih mrkih. Včasih se mi dokazovanje o okrogli obliki Zemlje zdi podobno tistemu, da je voda mokra.
Zakaj od prvega prihoda človeka na Luno do danes ni bila tja poslana še kakšna druga človeška posadka? Bomo Luno še kdaj dosegli?
Zaenkrat kaže, da bo projekt Artemis padel na plodna tla. Ameriška agencija NASA je k projektu pristopila smelo in si lahko v primeru brez nepredvidenih zastojev obetamo, da bo človek na površje Lune ponovno stopil do konca tega desetletja.
Menim pa, da so vsi ti poskusi pošiljanja človeka na Luno, četudi gre za zasebnike ali vesoljske agencije, v največji meri prestiž. Že sedaj namreč človeško delo dobro opravljajo avtomatske sonde in to z bistveno manjšimi stroški. Potrebno je namreč je upoštevati, da zaradi vseh varnostnih razlogov pošiljanje človeških posadk v vesolje močno podraži celoten projekt.
hladne vojne. V današnjem času poskuse in namere posadk razumem bolj kot dlje časa trajajočo tekmo med obema blokoma, torej Američani in Rusi. Vse močnejši v tem smislu
postajajo tudi Kitajci, prav tako Evropska vesoljska agencija.
Do znanstvenih spoznanj lahko pridemo precej lažje in z manjšimi stroški. Poslati človeka na Mars je bistveno večji zalogaj, saj se je treba zavedati, da bi pot na Mars trajala devet mesecev in predstavlja veliko mero izpostavljenosti kozmičnemu sevanju. Ne smemo pozabiti omeniti niti sociološkega in psihološkega elementa, kaj bi za človeka pomenilo življenje v tako majhni kapsuli v tako dolgem obdobju. To bi za seboj najverjetneje pustilo psihološke učinke, ki jih do sedaj še nismo dobro preizkusili. In končno: ne smemo zanemariti negativnih posledic, ki jih dolgotrajno bivanje v pogojih breztežnosti pušča na človeškem organizmu.
Ljudje so do Lune potovali nekaj dni in morda na vesoljski postaji živeli nekaj mesecev. Pot in bivanje na Marsu predstavlja popolnoma drugačne pogoje. V več kot 50 letih nam ni uspelo razviti močnejše rakete od Saturn V, ki je prvič poletela leta 1968 v okviru misije Apollo 8.
Smo sicer na zelo dobri poti; Elon Musk z raketo Starship poskuša izvesti prav to, da bi v vesolje uspela prenesti več koristnega tovora glede na njeno maso. Po dveh poskusih ugotavljamo, da je še vedno nekaj težav, a z drobnimi koraki napredujejo, zato smo lahko optimisti.
Vseeno pa se je vredno vprašati, zakaj v vesolje sploh pošiljamo človeške posadke?
Poleg že prej omenjenega prestiža je razlog tudi oblikovanje postojank na Luni, ki bi predstavljale dobre iztočnice za lete na Mars. Na Luninih poljih se namreč nahaja veliko vodnega ledu, iz katerega bi lahko pridobivali gorivo. Tam je tudi manjša gravitacija, zato bi za doseganje ubežne hitrosti potrebovali manj energije, z drugi besedami; pri isti moči rakete bi lahko prenesli več tovora.
Sporno je tudi preoblikovanje drugih planetov, denimo Marsa do te mere, da bi lahko ljudje tam živeli, zaradi tega ker bodo pogoji na Zemlji vse slabši. Ob zavedanju antropocentričnih vplivov na naš planet, predvsem previsokega ekološkega odtisa, bi že morali vedeti, da se moramo sprva lotiti reševanja okoljskih težav na Zemlji.
Trenutno se obnašamo kot, da smo najpomembnejša vrsta na našem planetu in so nam ostale podrejene. Menim, da moramo najprej stabilizirati probleme na našem planetu. Seveda pa nas to ne sme ovirati pri astronomskih raziskavah.
Eno izmed najpogostejših vprašanj in zanimanj s strani splošne javnosti se dotika življenja na drugih, nam bližnjih planetih. Smo v tem širnem vesolju res sami? Kakšna so odkritja na tem področju?
Že več kot deset let vemo, da je v naši galaksiji več planetov kot zvezd. Če bi ocenili, koliko planetov je v drugih osončjih znotraj naše galaksije in ležijo v coni naseljivosti, lahko govorimo o milijonih.
Menim, da je možnost, da na Zemlji podobna oblika življenja obstaja še kje, precejšnja, a to je vseeno le moje mnenje. Dokazov za to še nimamo. Vprašanje pa je, na kakšni razvojni stopnji je morebitno življenje na drugih telesih v vesolju. Na svojem planetu smo potrebovali približno milijardo let, da se je življenje razvilo in kljub naravnim katastrofam tudi obstalo.
V zvezdni demografiji prevladujejo rdeče pritlikavke, ki živijo bistveno dlje kot naše Sonce, ki bo obstalo približno deset milijard let. Ostali planeti, ki se gibljejo okrog rdečih pritlikavk z dolgo življenjsko dobo bodo verjetno obstali še dlje, preden jih bo zvezda na koncu življenjske dobe uničila. Tam so pogoji za življenje kljub manjšemu izsevu takih zvezd lahko podobni našim. Vprašanje pa je, kako daleč so ti planeti.
Pošiljanje informacij s pomočjo elektromagnetnega valovanja je omejeno, saj je hitrost širjenja elektromagnetnih valov okoli 300.000 km/sekundo. Če predpostavljamo, da svetloba iz enega konca naše galaksije do drugega potuje 100.000 let in je naša civilizacija stara približno 12.000 let, govorimo o popolnoma različnih časovnih gabaritih. Če bi želeli komunicirati s temi bitji, potrebujemo veliko časa, da informacija pride od nas od njih in nazaj.
Drugo vprašanje pa se navezuje na biske teh civilizacij na Zemlji. Vsi poskusi dokazovanja za obiske teh bitij na našem planetu neznanimi letečimi predmeti me ne prepričajo.
Če sklenem odgovor: menim, da je verjetnost, da življenje na drugih planetih obstaja, velika, a stvarnih dokazov še ni. Ko iščemo primerne planete za razvoj življenja, smo pogosto prestrogi in imamo v mislih pogoje, obvladajo tu. Zna nas presenetiti, v kako ekstremnih pogojih obstaja življenje že na našem planetu.
Na katerih lokacijah po Sloveniji lahko posamezniki doživijo najlepši pogled v nebo?
Če se pogovarjamo o opazovanju objektov v vesolju v vidnem delu spektra, nam vedno večjo težavo povzroča svetlobno onesnaževanje zaradi umetne nočne razsvetljave in njene razpršitve v atmosferi. V svojih delih se pogosto dotikam prav omenjene tematike in zastavljam vprašanje, koliko temnega neba je sploh še v Sloveniji.
To lahko ugotavljamo s pomočjo metode daljinskega zaznavanja in satelitov, s katerimi spremljajo procese ali z meritvami na zemeljskem površju. Temnega neba v Sloveniji je žal vedno manj, tudi v zavarovanih območij, kot je npr. Triglavski narodni park je teh lokacij malo. Poleg tega ni rečeno, da višja nadmorska lega pripomore k nižji stopnji svetlobnega onesnaženja. Najpomembneje je, da se oddaljimo od virov svetlobnega onesnaževanja, ki se nahajajo v urbanih in suburbanih območjih.
dezurni@styria-media.si
Vesolje in naša zgodovina sta dva pojma
"Zagotovo pa se vsi strinjamo, da je vesolje ogromno in v njem niso ne Sonce, ne naša Galaksija nič posebnega." Dokler ne bodo odkrili (oz. potrdili) življenja na drugih planetih je naš planet (in osončje) edinstven. Bolj, ko se bomo… ...prikaži več tega zavedali, bolj bomo znali odgovorno ravnati z "našo" Zemljo in z živimi bitji s katerimi si jo delimo