Vlada je obljubljala, da bo s prenovo plačnega sistema v javnem sektorju zagotovila bolj pravično razmerje med delovnimi mesti in poenotila pogoje dela, v praksi pa prihaja do številnih nepravilnosti. Zaposleni na različnih okrožnih sodiščih so nas opozorili na velike razlike v plačah za enako delovno mesto.
V uredništvo smo prejeli informacijo, da so 'sodelavci za sodne zadeve V' na nekaterih okrožnih sodiščih, na primer v Murski Soboti in Mariboru, razporejeni v nižjih plačnih razredih kot njihovi kolegi na sodiščih v Ljubljani ali Celju – čeprav opravljajo enake naloge in nosijo enako odgovornost. Tako je razlika v plači za isto delovno mesto na različnih okrožnih sodiščih lahko tudi po 600 evrov.
Novo delovno mesto: združitev dveh prejšnjih delovnih mest
Gre sicer za novo delovno mesto, vzpostavili so ga 13. decembra 2024 z uredbo o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih. Vanj je bila razporejena večina sodnih zapisnikarjev V-I (plačna skupina J) in pravosodnih sodelavcev (vodij vpisnikov; plačna podskupina C2) iz okrožnih sodišč po Sloveniji. Analiza, objavljena v Beli knjigi o prenovi kariernega razvoja javnih uslužbencev v sodstvu, je že leta 2021 pokazala, da se naloge posameznih delovnih mest v sodstvu vse bolj prepletajo. To je bil eden ključnih razlogov za oblikovanje enotnega delovnega mesta sodelavca za sodne zadeve V, pojasnjujejo na ministrstvu za javno upravo: "Predmetno novo delovno mesto je bilo uvedeno, ker so to narekovali poslovni procesi in je bilo obenem to dogovorjeno v pogajalskem procesu med vladno in sindikalno stranjo."
Uredba določa naslednje naloge delovnega mesta: vodenje elektronskih vpisnikov in evidenc na posameznem pravnem področju; samostojna opravila v zvezi z vabljenjem na naroke in zaslišanje, odprava pisanj; pisanje zapisnikov in prepisov, pisanje po diktatu, snemanje narokov z uporabo informacijske tehnologije; priprava enostavnih osnutkov dopisov; vnos predlogov in drugih pisanj v elektronske vpisnike; opravljanje drugih enostavnejših strokovnih nalog, analiz in poročil na posameznem pravnem področju; opravljanje tajniških in administrativnih opravil za sodne oddelke; izvajanje nalog, povezanih z obveščanjem strank o poteku sodnih zadev in opravljanje drugih strokovnih del po odredbi predsednika sodišča, vodje oddelka, sodnika ali direktorja sodišča.
Nova delovna mesta so se sicer uvedla tudi v drugih dejavnostih javnega sektorja. Nov nabor delovnih mest se uporablja od 1. januarja 2025, ko je začel veljati nov plačni sistem. To pa ne pomeni, da mora od tega datima dalje akt o sistemizaciji delovnih mest vključevati novo delovno mesto – uredba in kolektivna pogodba z naborom novih delovnih mest dajeta zgolj možnost, da se ta delovna mesta sistemizirajo pri proračunskem uporabniku, ni pa to obveza proračunskega uporabnika. V pristojnosti predstojnika sodišča je, katero delovno mesto bodo posamezna sodišča sistemizirala z aktom o sistemizaciji delovnih mest in kdaj bodo delovno mesto sistemizirala.
Hkrati so predstojniki okrožnih sodišč pri izvrševanju sistemizacije in razporejanja na delovna mesta zavezani upoštevati določbe 57. člena zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2025 in 2026, ki določa, da "morajo izvajati politiko zaposlovanja, sistemiziranja delovnih mest in razporejanja zaposlenih na delovna mesta tako, da s prevzemanjem obveznosti, ki ne pomenijo izvrševanja obveznosti do zaposlenih, kot jih določajo predpisi ali kolektivne pogodbe, ne ustvarjajo primanjkljajev sredstev za stroške dela, to je na postavkah, ki vsebujejo plačne konte". Vse to pomeni, da so uporaba možnosti določitve plačnega razreda, ki je višji od izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta oziroma naziva, kot tudi uporaba drugih izjem, npr. pospešenega napredovanja, spregleda izobrazbe, sistematiziranja višje vrednotenih delovnih mest ipd. zgolj možnosti, ki jih lahko da delodajalec – ne predstavljajo pa obveznosti, ki bi jo morali izpolniti, niti ne dajejo javnim uslužbencem pravice, da jo zahtevajo.
V praksi torej pomeni, da nova delovna mesta niso bila uvedena enotno – vsako okrožno sodišče samo odloča, ali in kdaj bo določeno delovno mesto vključilo v svoj sistem in v kateri plačni razred ga bo uvrstilo. Zato prihaja do velikih razlik v plačah med zaposlenimi na enakih delovnih mestih, saj nekatera sodišča sodelavce za sodne zadeve V razporejajo višje, druga pa nižje.
Določanje plačnega razreda
Pravni okvir za določitev plačnega razreda sicer obstaja. Uvrstitev delovnega mesta sodelavec za sodne zadeve V v plačni razred določa kolektivna pogodba za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti – tarifni del (KPDU), ki je začela veljati 1. januarja 2025. Ta pušča precejšen maneverski prostor – določa, da je razpon plačnih razredov za delovno mesto sodelavec za sodne zadeve V od 10. do 20.
Osnovna plača javnega uslužbenca, ki zaseda navedeno delovno mesto in je uvrščen v npr. 10. plačni razred znaša 1477,72 evrov – javnega uslužbenca, ki je uvrščen v 20. plačni razred pa 2077,01 evrov. Torej je razlika za enako delo znaša skoraj 600 evrov.
Prav tako je določeno pravilo glede določitve plačnega razreda ob premestitvi na drugo delovno mesto v zakonu o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju (ZSTSPJS). Zakon določa možnost določitve višjega plačnega razreda v 22. členu pod različnimi pogoji ob zaposlitvi, premestitvi ali med trajanjem pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu. Ta sicer ne velja le za okrožna sodišča – velja za celoten javni sektor.
Po pregledu dokumentov smo ugotovili, da zakon o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju formalno dopušča plačne razlike med zaposlenimi na istih delovnih mestih. Zakon namreč dopušča veliko različnih interpretacij – od razlage, kako upoštevati prevedbe, do tega, kdaj se višja uvrstitev šteje kot napredovanje. Zato imajo predsedniki sodišč zelo širok manevrski prostor pri razporejanju zaposlenih in določanju plačnih razredov – čeprav na Vrhovnem sodišču to zanikajo.
Pri določitvah plačnega razreda ob premestitvi na drugo delovno mesto najpogosteje upoštevajo določbe 17. in 18. člena ZSTSPJS, ki urejata premestitve na ista ali nižja delovna mesta ter na višja delovna mesta. Po 17. členu se pri prehodu na delovno mesto v istem ali nižjem tarifnem razredu ohranijo že dosežena napredovanja. To pomeni, da če je javni uslužbenec v preteklosti na svojem delovnem mestu že večkrat napredoval, mu mora delodajalec te napredovalne razrede pri premestitvi prišteti k izhodiščnemu razredu novega delovnega mesta. S tem se zagotavlja, da premestitev ne pomeni poslabšanja položaja – uslužbenec naj bi obdržal približno enako plačo kot prej. Po 18. členu pa velja, da se ob premestitvi na višje delovno mesto plača poveča za en plačni razred v primerjavi s tistim, ki ga je uslužbenec dosegel z napredovanji na prejšnjem mestu, vendar skupna uvrstitev ne sme preseči najvišjega plačnega razreda, ki ga omogoča novo delovno mesto. Dodatno situacijo ureja še 97. člen, ki govori o t. i. prevedbah delovnih mest – to so primeri, ko je bil javni uslužbenec zaradi sistemskih sprememb (na primer reorganizacij ali novega vrednotenja delovnih mest) samodejno uvrščen višje. Takšni plačni razredi, pridobljeni s prevedbo, se štejejo kot že opravljena napredovanja, zato jih mora delodajalec upoštevati tudi ob kasnejših premestitvah.
Posebnost sistema predstavlja 22. člen, ki omogoča, da se javnega uslužbenca ob zaposlitvi ali premestitvi uvrsti višje od izhodiščnega plačnega razreda, če za to obstajajo posebni razlogi. Predstojnik (denimo predsednik sodišča) lahko to stori, če ima uslužbenec dolgoletne izkušnje na primerljivih delih, posebna znanja ali kompetence, ki presegajo osnovne zahteve delovnega mesta in če ima delodajalec za to zagotovljena sredstva v okviru proračuna.
Ne glede na vse posebnosti lahko javni uslužbenec v svoji karieri redno napreduje največ do 10 plačnih razredov na istem delovnem mestu. Zvišanje do 10 plačnih razredov je možno, če ima uslužbenec dovolj dolgo prakso, do 5 plačnih razredov, če obstaja soglasje pristojnega organa (npr. predsednika Vrhovnega sodišča), od 6 do 10 plačnih razredov, če ima uslužbenec vsaj tretjino zahtevanih let izkušenj, prav tako ob soglasju. Ta mehanizem pa je sicer kvotno omejen – največ 10 odstotkov zaposlenih pri posameznem delodajalcu ali v posamezni plačni podskupini se lahko uvrsti višje na tej podlagi. Zato ta možnost velja le za manjšino.
V praksi to pomeni, da lahko dva uslužbenca z enako izobrazbo, delovno dobo in opisom dela prejemata različno osnovno plačo, odvisno od tega, katere zakonske možnosti posamezni predstojnik uporabi.
Na Vrhovnem sodišču zanikajo, da lahko predstojnih okrožnega sodišča prosto odloča
Na Vrhovnem sodišču za Žurnal24 poudarjajo, da predstojnik ne more prosto odločati: "Uvrstitev v plačni razred javnih uslužbencev ni v diskreciji oziroma domeni delodajalca v javnem sektorju, saj gre za izrazito normiran uslužbenski oziroma plačni sistem, ki določa tako pogoje za zasedbo delovnega mesta (stopnja izobrazbe, dolžina in vrsta delovnih izkušenj in podobno), razpon plačnih razredov delovnega mesta, način določitve plače ob sami zaposlitvi in ob prehodu na drugo delovno mesto, možnosti prenosa napredovanj kot tudi pogoje za napredovanje. Razlike med uvrstitvami, ki jih omenjate, so tako posledica različne karierne poti javnih uslužbencev oziroma števila napredovanj in možnosti prenosa le-teh."
In čeprav vse njihove navedbe držijo, je dejstvo, da jim zakon dopušča več možnih poti, ki lahko dajo različen rezultat. Višina plače javnega uslužbenca res ni odvisna od osebne presoje predstojnika, ampak od tega, katere zakonske možnosti in pogoje predstojnik lahko in želi uporabiti v okviru svojih pristojnosti.
Primer: Predstojnik A lahko ob premestitvi zaposlenega uporabi 22. člen ZSTSPJS in z njegovo utemeljitvijo pridobi soglasje za uvrstitev v višji razred (ker ima delavec več izkušenj ali posebna znanja). Predstojnik B pa se odloči, da tega člena ne bo uporabil — ker želi strogo slediti osnovnim kriterijem ali nima dovolj sredstev. Oba sta ravnala zakonito, a ima delavec na sodišču A višji plačni razred kot na sodišču B. Razlike ne nastanejo zato, ker predstojnik krši zakon, ampak ker zakon omogoča več zakonitih variant odločanja (če ima pogoje in sredstva).
Sprememba plačnega sistema
Prenova plačnega sistema je bila zaključena s 1. januarjem 2025, ko je začel veljati ZSTSPJS, ki ga je državni zbor sprejel oktobra 2024. Plačni sistem javnega sektorja velja za ves javni sektor, ki ga sestavljajo vsi proračunski uporabniki (državni organi, občine, javni zavodi, javni skladi, javne agencije, javni gospodarski zavodi). Gre za približno 190 tisoč zaposlenih v javnem sektorju.
Zastavljeni cilji prenove plačnega sistema javnega sektorja so usmerjeni v ohranitev transparentnosti in javno finančno obvladljivost plačnega sistema, enotno ureditev vsebin, ki predstavljajo skupne temelje plačnega sistema, upoštevanje specifik posameznih delov javnega sektorja in dopustitev možnosti, da se določene vsebine uredijo ločeno po posameznih stebrih plačnega sistema, odpravo uravnilovke v spodnjem delu plačne lestvice zaradi učinka minimalne plače in vzpostavitev ustreznejših razmerij v plačah med funkcionarji, direktorji in javnimi uslužbenci ter znotraj posameznih stebrov, večjo variabilnost, povezano z učinkovitostjo dela (povezanost plače z rezultati dela), fleksibilnost nagrajevanja javnih uslužbencev, večjo privlačnost sistema za mlade, odpravo pravno sistemskih pomanjkljivosti, ki so se pokazale pri delovanju sedanjega plačnega sistema in manj administriranja ter poenostavitve sistema.
Manjša plača od minimalne
Čeprav je vlada uslužbencem v javnem sektorju za opravljanje istega dela v povprečju plače povišala za 400 evrov oziroma približno 22 odstotkov, je ta številka le povprečje. Povišanja med posameznimi delovnimi mesti in dejavnostmi se močno razlikujejo. Obstajajo tudi takšni, ki so nad reformo zelo nezadovoljni in pravijo, da so plače prenizke, saj je njihovo delovno mesto uvrščeno prenizko in so zato njihova izplačila celo nižja kot pred reformo, smo poročali.
Pred uvedbo plačne reforme v javnem sektorju je imelo približno 27 tisoč zaposlenih nižjo plačo od minimalne, zato so prejemali državno doplačilo do minimalne plače. Eden od ciljev plačne reforme je bil prav odprava uravnilovke v spodnjem delu plačne lestvice zaradi učinka minimalne plače in vzpostavitev ustreznejših razmerij v plačah med funkcionarji, direktorji in javnimi uslužbenci ter znotraj posameznih stebrov.
Po novi plačni ureditvi res nihče več ne more biti razporejen v plačni razred, katerega vrednost bi bila nižja od trenutno veljavne minimalne plače – čeprav so trenutno najnižji plačni razredi v javnem sektorju le nekaj odstotkov nad višino minimalne plače, ki trenutno znaša 1259,72 evra (z 1. januarjem 2026 pa bo najbrž še nekoliko višja). A prav tem, ki so imeli v prejšnjem sistemu nižjo osnovno plačo od minimalne in so že prejemali doplačilo do zakonskega minimuma, se z reformo njihov dejanski mesečni dohodek ni bistveno povečal. Z reformo se je njihova plača "uradno" dvignila, ampak dejansko prejemajo skoraj enako kot prej, ker so ta znesek že imeli zaradi doplačila države. Z reformo so prejeli le simbolično povišanje – med 25 in 40 evrov.
Imajo pa višje dodatke, saj je višja osnova izplačila, dodatki pa se izplačujejo od osnovne plače. Zaradi višje osnovne plače pa je lahko višja tudi nagrada na delovno uspešnost. Država z reformo namenja javni upravi precej več sredstev za nagrajevanje delovne uspešnosti, tako na ravni posameznika kot tudi na ravni organizacijskih enot. Z novim sistemom se najvišji možni delež nagrade za delovno uspešnost, ki jo lahko posameznik prejme, povečuje na 30 odstotkov osnovne plače mesečno. Ta višji odstotek se bo sicer začel polno uveljavljati po letu 2028, saj se do takrat predvideva postopno povečanje mase sredstev za nagrajevanje. Trenutno znaša delež, namenjen za delovno uspešnost, okoli 2 odstotka osnovnih plač, do leta 2028 pa naj bi se dvignil na 3 odstotke. Prav tako bo morala država odslej skladno z zakonom plačo uslužbencev v javnem sektorju prilagajati navzgor, če bo zvišanje minimalne plače preseglo vrednost določenega plačnega razreda – bodisi s prerazporeditvijo v višji razred bodisi z doplačilom razlike.
Plačne razrede so sicer določili po kolektivnih pogodbenih dejavnostih – posebej za vzgojo in izobraževanje, za zdravstveno zavarovanje, za kulturo, za raziskovalno dejavnost, za državno upravo itd. Tako je končna umestitev delovnih mest in nazivov v plačne razrede odvisna od vsebine posameznih kolektivnih pogodb, torej od doseženih dogovorov med vlado in reprezentativnimi sindikati javnega sektorja.
Golob je svojim varnostnikom dvignil plače da se vam niti sanja kako visoko.
moja pleme ima plemenski poglavar in nam običajnim ljudima vsako leto vsaj trikrat dvigne plate
Penzionistom pa nič . Dol z golobisti