Ko so si Francozi lahko 6. oktobra 1955 na jesenski pariški avtomobilski razstavi prvič ogledali novo razkošno limuzino citroën DS, se je marsikomu zdelo, da zre v vesoljsko ladjo.
A čeprav se je avtomobil marsikomu zdel preveč avantgarden, so dvomi v njegov uspeh izpuhteli še isti dan, saj so jih navdušeni vozniki do večera prvega predstavitvenega dne naročili kar 12 tisoč, ob zaprtju razstave čez deset dni pa jih je bilo naročenih že več kot 80 tisoč, kar je bil za tiste čase neverjeten uspeh in bi si ga tudi danes želela vsaka avtomobilska znamka.
Citroën DS je gotovo izstopal s svojimi oblikami, ki se bile radikalen odklon od njegovega predhodnika citroëna traction avant, ki je bil tehnično sicer napreden, oblikovno pa konvencionalen avtomobil, a ne le to. Tudi pod pločevino je bilo ogromno novosti, med katerimi so izstopali prve serijske kolutne zavore, pozneje žarometi, ki s svetili v smer vožnje, moderna kabina s prijemi za vrhunsko udobje in predvsem hidropnevmatsko vzmetenje, ki je Citroënove limuzine za več desetletij spremenilo v pojem udobne vožnje.
V Sloveniji preko lokalne proizvodnje
Nič čudnega torej, da je citroën DS veliko svojega prvotnega šarma obdržal vse do leta 1975, ko ga je nasledil nič manj avantgarden citroën CX in jih je bilo izdelanih skoraj poldrugi milijon. Nekaj jih je, predvsem preko posredstva koprskega Cimosa, prišlo tudi v Slovenijo, oziroma tedanjo Jugoslavijo, ker so služili predvsem kot direktorske limuzine. In čeprav so se pri nas uveljavili predvsem manjši citroëni, med katerimi je gotovo najbolj priljubljen spaček, je nekaj citroënov DS tudi v lasti slovenskih voznikov.
Na razstavo so njihovi lastniki pripeljali tudi nekaj drugih zanimivih avtomobilov, ki so bili vsi povezani z žabo, oziroma boginjo, kot so citroën DS popularno imenovali Francozi. Tako smo lahko videli odlično ohranjen citroën SM, športni kupe, ki je bil tehnično kombinacija Maseratijevega motorja in Citroënovega podvozja, obiskali pa so jo tudi žabini nasledniki citroëni CX, XM in C6. O teh lahko več preberete v poročilu z dogodka, ki smo se ga ob stoletnici znamke Citroën udeležili na francoskem dirkališču Paul Ricard.
Koliko citroënov DS je v Sloveniji? Na razstavi smo jih našteli dobrih deset, kar je, kot je pojasnil organizator razstave pred rudniško Supernovo Jani Anzeljc, dobra tretjina vseh vozil tega tipa, ki se še vozijo v Sloveniji. Morda se to ne zdi veliko, vendar k nam tudi ni pripeljalo veliko. V Cimosu so namreč v obdobju od leta 1972 do leta 1984, ko se je usmeril na izdelavo specialnih vozil in avtomobilskih sklopov, sestavili okrog 90.000 citroënov. Večinoma so to bili spački, dyane, ami in GS, le občasno pa so v Jugoslavijo uvozili tudi kakšen citroën DS, oziroma žabo, kot smo temu avtomobilu rekli "po domače".
Žabe so k nam prišle bolj ali manj preko prikritega uvoza, ki so ga ljudje hudomušno poimenovali "šraufciger" proizvodnja. V Cimos so namreč prišli skoraj izdelani avtomobili, delavci so potem privili nekaj komponent in avtomobil je bil priznan kot lokalni izdelek. Predvsem so se s tem zmanjšale uvozne dajatve, ki so bile na uvožene avtomobile višje kot na nadomestne dele, na tak način pa se je vzpostavila tudi lokalna avtomobilska proizvodnja, ki je sčasoma prerasla v prave proizvodne linije in pomagala tudi pri razvoju domačih dobaviteljev.
Predstavnik organizatorja Tom Pleskovič, sicer tudi lastnik starodobnega citroéna DS, nam je pojasnil, da so bila običajno z avtomobilov sneta kolesa, bilo je tudi nekaj drugih delov, najbolj opazno pa je bilo, da so se žabe v Slovenijo na vlaku pripeljale brez zadnjega desnega blatnika. V Cimosu so v avtomobile večkrat vgradili tudi nekaj lokalnih delov, denimo Iskrine alternatorje. Mimogrede, na spomladanske srečanju spačkov smo izvedeli, da so ti še vedno bolj cenjeni of originalnih francoskih ali novih, ki jih lahko lastniki citroënov DS še vedno kupijo.
Vzdrževanje brez težav
Kako pa je sicer z vzdrževanjem starodobnih citroënov DS? Od udeležencev srečanja smo izvedeli, da z nakupom nadomestnih delov ni težav, saj jih določeni proizvajalci še vedno izdelujejo. Za žabo veliko delov denimo lahko kupijo v Nemčiji. Pleskovič pravi, da so sicer še vedno bolj cenjeni originalni rezervni deli, ki se jih tudi še dobi, saj so pogosto boljše kakovosti in lepo ohranjeni. Kakovost novih nadomestnih delov se pozna predvsem na plastiki, ki hitreje degradira.
Pleskovič pravi, da so imeli tokrat srečo, da je na dogodek prišlo toliko lastnikov starodobnih citroënov DS. Na dogodke jih namreč običajno pripelje tja do pet. Marsikateri ostane doma tudi zato, ker lastnik zjutraj ugotovi, da se je nekaj pokvarilo in s takšnim ne more na pot. Tudi po koncu razstave, ko so se udeleženci odpeljali na sobotni izlet, smo lahko slišali nekaj daljšega "verglanja". A na koncu so se vsi odpeljali z močjo lastnega motorja.
Večina citroënov DS, ki so bili kupljeni pri nas, je imela nižje specifikacije, saj so bile cenovno bolj dostopni. Francozi so žabe med drugim opremljali tudi s polavtomatskimi menjalniki, pri katerih ni bilo treba pritiskati sklopke, vendar so pri nas vozniki raje posegali po različicah z ročnimi menjalniki. Marsikateri citroën DS tudi ni bil "pravi" DS, saj se je k nam v večjem številu uvažalo "nizkocenovne" različice, ki so sprva nosile oznako ID, pozneje pa D SPECIAL. A razlike so bile predvsem, v opremi, udobje pa je bilo bolj ali manj enako.
Morda so poleg splošne oblike ena od lastnosti citroënov DS žarometi, ki svetijo v smer vožnje. Tudi to je nekaj, kar je citroën DS v svojem času delalo drugačnega od tekmecev. Žarometi so bili dvojni in v smer vožnje se je obračal samo notranji, ki je bil namenjen le dolgim lučem. Kratkim lučem in dodatnim dolgim lučem so bili namenjeni zunanji žarometi.
Dvojne žaromete je sicer citroën DS dobil ob zadnji koreniti prenovi leta 1969, ki mu je med drugim prinesla tudi novo armaturno ploščo, pedal namesto potezne ročne zavore pod levo stranjo armaturne plošče in še kaj. Tudi na razstavi smo lahko bolj ali manj videli avtomobile, ki so bili izdelani po letu 1969. Morda bi lahko tudi enega zadnjih, če še ne bi bil v obnovi.
Žaba z zamudo
Eden od udeležencev srečanja se je namreč pohvalil, da ima doma avtomobil, ki je bil glede na podatke izdelan leta 1976. To je leto dni po tem, ko so citroën DS uradno nehali izdelovati. Očitno so, pravi, razstavljeno žabo leta 1975 pripeljali v Cimos, potem pa je priprava avtomobila trajala dovolj dolgo, da je bil dokončan potem, ko tega modela uradno niso več izdelovali.
Ena od posebnosti tega primerka, pravi lastnik, so denimo tudi krogle (oziroma sfere, kot ji tudi imenujejo) hidro pnevmatskega podvozja. Te so bile običajno zavarjene v enotni kos in jih je bilo treba v celoti zamenjati, zaradi česar se je v preteklosti marsikateri kupec raje odpovedal citroënu s tem vzmetenjem, saj ga ni bilo vedno lahko vzdrževati. Dotični citroen pa je imel krogle iz dveh delov, zato je lahko mehanik zamenjal membrano, ključni del sistema, in na ta način ceneje obnovil kroglo.
Namesti z žabo se je lastnik na srečanje pripeljal z njenim predhodnikom, prav tako zanimivim citroënom traction avant, ki je ime dobil kot eden prvih velikoserijskih avtomobilov s prednjim pogonom. Zanimivo je, da so v zadnjem obdobju tudi na zadnjo premo teh avtomobilov vgrajevali hidropnevmatsko vzmetenje. Na traction avantu so ga dejansko preskušali, da je bilo na citroënu DS že dovolj izpopolnjeno.
