Zgodba bi se lahko iztekla drugače, saj je imel stuttgartski superšportnik mercedes-benz C112 aktivno aerodinamiko, aktivno šasijo, radarski tempomat, krmiljenje zadnjih koles in celo 700 navdušenih kupcev. In to leta 1991. A takoj po premieri se je vodstvo podjetja odločilo, da ga ne bodo izdelovali.
Mrecedes-Benz je v petdesetih letih prejšnjega stoletja navduševal s kupejem mercedes-benz 300, ki je bil znan predvsem po "galebjih" krilatih vratih , ki so se odpirala navzgor. Ta so mu tudi prinesla vzdevek "Gullwing Coupe". Njegovega uspeha pri Mercedesu-Benzu dolgo niso več ponovili. Mercedes-Benz C111 je ostal zgolj študijski avtomobil, z zunanjim partnerjem pa so razvijali tudi projekt CV311, ki je nazadnje postal privlačen kupe isdera imperator 108i.
Prava priložnost je prišla šele v osemdesetih letih, ko je Mercedes-benz v sodelovanju s Sauberjem praktično okupiral dirke prototipov skupine C. Z bolidoma C9 in C11 so osvajali tako vozniške kot tudi konstruktorske zmage in le vprašanje časa je bilo, kdaj bodo izkušnje poskušali preliti tudi superšportnika za navadne ceste.
Leta 1982 so zagnali projekt C112, ki ga je vodil oblikovalec Harald Leschke, in pri njegovem oblikovanju upošteval smernice tedanjega glavnega oblikovalca Bruna Sacca pri mercedesu-benzu 190 in večjem razredu E. Za razvoj tehnike pa je skrbela ekipa dvajsetih inženirjev pod vodstvom Karla Hoehla. Delo je hitro napredovalo in še isto leto so izdelali prve modele avtomobila v merilu 1:10 in 1:5.
Mercedes-benz C112 je mogoče nastal iz sodelovanja z Sauberjem, a je imel z njegovimi dirkalniki bolj malo skupnega. V Stuttgartu so ga sicer zasnovali kot superšportni avtomobil, a tudi z vsem, kar se za mercedes-benz spodobi, predvsem premijsko udobje in varnost.
Namesto karbona so uporabili cevasti okvir in aluminij, športne ambicije pa je nakazovala predvsem sredinska vgradnja motorja, ki je bil tudi nekaj posebnega. 6-litrski motor V12 s kotom 60 stopinj med valji je prihajal iz serijskega roadsterja mercedes-benz SL, a so mu z modifikacijami moč za deset kilovatov povečali na natanko 300 kilovatov.
Motor je preko 6-stopenjskega menjalnika poganjal zadnji kolesi in poskrbel, da je 1.570 kilogramov težki kupe v 4,9 sekunde dosegel 100 kilometrov na uro. Da je bilo varno tudi ustavljanje, so poskrbele Brembove zavore s štirimi bati.
Na avtomobilskem salonu v Frankfurtu jeseni 1991 je mercedes-benz C112 navdušil predvsem z elegantno razpotegnjeno karoserijo, vrhunsko aerodinamiko, ki mu je zagotavljala količnik zračnega upora 0,30, in inovacijami, ki so prehitevale svoj čas.
Za aktivno aerodinamiko so denimo poskrbeli s premičnimi elementi v sprednjem odbijaču in napredni sistem, ki je po potrebi z zadka v desetinki sekunde izstrelil krilce. Podvozje je bilo opremljeno s sistemi ABS in ASR, ki tedaj še nista bila samoumevna, ter sistemom ABC, ki je s pomočjo hidravličnih aktuatorjev aktivno nadzoroval gibanje karoserije glede na razmere na cesti. Zraven sta bila še nadzor tlaka v pnevmatikah in krmiljenje zadnjih koles. V kabini, v katero se je vstopalo skozi hidravlično dvižna vrata, pa so izstopali zračna vreča za voznika, zmogljivi audio sistem ter radarski tempomat, ki je v serijske avtomobile sicer prvič prišel šele čez dobrih deset let.
Zanimanje za avtomobil je bilo veliko, saj se je nabralo 700 interesentov, ki so bili za primerek pripravljeni odšteti poldrugi milijon nemških mark, a se je zgodba kljub temu končala drugače, saj se je vodstvo odločilo, da projekt opusti. K temu je nemalo prispevala tudi gospodarska recesija v začetku devetdesetih let. Na duhovnega naslednika mercedesa-benza 300 SL je bilo zato treba počakati še dobro desetletje, ko je na ceste zapeljal mercedes-benz SLR mclaren.
Bjaaaak!