Trikolesniki so se v zadnjih letih izkazali za precej več kot le neko zablodelo muho. Lastniki cenijo, da zaradi dodatnega kolesa spredaj omogočajo precej boljšo stabilnost in s tem varnost v kritičnih situacijah, po drugi strani pa zaradi strukture vpetja omogočajo komaj za kakšen odtenek slabše vozne lastnosti skozi ovinke, le navaditi se je treba zaupati v zmogljivosti podvozja.
Yamaha je svojega prvega na trgu ponudila lani in mu nadela ime tricity, kar pove vse o njegovi posebnosti in namembnosti. V največji meri ohranja lastnosti pravega skuterja, saj je denimo od dvokolesnega sorodnika modela BWS širši le za dva centimetra (73,5 cm), in je celo pol centimetra krajši (190,5 cm).
Zaradi drugačnega vpetja so si Japonci spredaj končno lahko dali duška z opaznimi šestkrakimi platišči, celota jim je oblikovno prav dobro uspela. Bolj špartansko je počutje za krmilom, kjer ni oblikovnih presežkov pri merilnikih, so pa učinkoviti. O duhu sodobnosti pa pričajo LED dnevne luči.
Kakšne posebne dodatne uporabe vozilce ne ponuja, med koleni je kljukica za nahrbtnik, pod sedežem pa prostor za čelado, a tu se prostor za odlaganje stvari tudi konča, pa še to zamerim tenkemu sedalu sedeža njegovo nerodno dviganje. Ko sem se s tricityjem ustavil pred semaforjem, tudi nisem mogel računati na aktivno pomoč podvozja, ki denimo pri piaggiu mp3 otrdi, zato je bilo vedno potrebno položiti noge k tlom. Podobno je pri parkiranju, kjer je vse potrebno storiti na “horuk”.
Med vožnjo zamere zbledijo, šviganje po mestnih vpadnicah in uličicah je lahkotno, v prvi vrsti zaradi nizke mase, ki znaša le 152 kilogramov (s polnimi rezervoarji), zato je tudi pospeševanje spodobno. Pri višjih hitrostih izven naselij pa ni skrbeti, da bi vas policisti ustavili zaradi prehitre vožnje, saj se motor s 125-kubičnim agregatom meje 90 km/h dotakne le z dolgim zaletom. Polaganja ovinkov se je tricity pripravljen lotevati zelo zagnano, nadzorovati težišče ni težko, problem utegne še najprej nastati, ko pričnejo po tleh podrsavati parkirne noge. Vseeno pa je zelo primeren tudi za šibkejše uporabnike (ženske). Pred klancem tricity ne dvigne bele zastave, saj se zanaša tudi na vodno hlajenje agregata. Zavore so učinkovite, za ABS je potrebno dodati 400 evrov.
Cena atraktivna, a problem v izpitu
Za ceno 3.595 evrov tricikel ponuja skratka precej vsebine, še posebej če ga primerjamo z ostalimi klasičnimi skuterji enake ali manjše prostornine. Primerjava s sicer še precej bolj uporabnim, uodbnim in vsestranskim Piaggovim MP3 pa pokaže, da je cena kar razpolovljena. Primerno opremljen uporabnik ga zaradi stabilnosti zlahka uporablja tudi v hladnješih in bolj mokrih delih leta.
V čem je torej glavna težava tricityja? Ni ga mogoče voziti s kategorijo B, pa čeprav ima tri kolesa. Yamaha ga namreč iz njej znanega razloga ni preuredila tako, da bi bila zadnja zavora nožna ter da bi ustrezal še nekaterim drugim pogojem evropske zakonodaje. Pa ga je Yamaha razvila ekskluzivno za Evropo! Tako pa je potreben izpit vsaj iz A1 kategorije.
