Izvršba zoper dolžnika: Ali se zanjo sploh odločiti in na kaj paziti?

Marko Cokan

Upnik, ki se odloči svoj dolg od dolžnika izterjati preko izvršbe, igra tudi kar tvegano igro. Kako tvegano, je seveda odvisno od narave dolžnika in tudi od njegovega premoženja. Če je dolžnik kronični neplačnik, ali če je upnik zgolj v kratkotrajnem poslovnem odnosu z njim, je izvršba smiselna. Dodatni nujni pogoj je seveda ta, da ima dolžnik sploh kaj sredstev na računu oziroma drugega premoženja, saj bo v nasprotnem primeru upnik s sprožitvijo izvršilnega postopka le še na slabšem.

Če pa je recimo dolžnik upnikov dolgotrajni oziroma redni poslovni partner, zna biti sprožitev izvršilnega postopka zoper njega kontraproduktivna, tako v psihološkem kot tudi v ekonomskem smislu. Obstaja velika verjetnost, da mu bo slednji izvršbo zameril, sicer poplačal svoj dolg z obrestmi in stroški, a z njim prekinil poslovno sodelovanje. Seveda pa je končni odgovor na to dilemo odvisen od višine dolga. Če je ta dokaj visok, je izvršba tudi v tem primeru prava odločitev.   

Če se upnik vendarle odloči za izvršbo, je pomembno tudi, da dobro premisli, za katero izvršilno sredstvo se bo odločil, ko bo želel od dolžnika prejeti sredstva, ki mu jih ta dolguje. 

V primerih, ko je dolžnik že dalj časa plačilno nesposoben bo izvršba na njegov transakcijski račun skoraj zanesljivo neuspešna, zato bo moral upnik v takih primerih razmisliti o alternativnih možnostih izvršbe (premičnine, nepremičnine). 

Izvršba na podlagi nepravnomočnega sklepa    

Pri izvršilnih postopkih želim opozoriti na pomembno pravilo, da upnik načelno ne sme biti poplačan pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, se pravi, še preden je odločeno o morebitnem ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi. To pravilo bi znalo, zaradi tega, ker podaljša postopek izterjave, marsikaterega upnika odvrniti od sprožitve izvršbe, če ni bi obstajala pomembna izjema, in sicer, da se lahko upnik poplača še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizacijah za plačilni promet (denimo preko izvršbe na podlagi verodostojne listine, s katero se predlaga rubež dolžnikovih sredstev na njegovem transakcijskem računu). 

Kdaj sodišče dovoli izvršbo? 

Sodišče sicer dovoli izvršbo na podlagi tako imenovanega izvršilnega naslova, pri čemer so izvršilni naslovi 1.) izvršljiva sodna odločba in sodna poravnava, 2.) izvršljiv notarski zapis ter 3.) druga izvršljiva odločba ali listina, za katero zakon, ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali pravni akt Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, določa, da je izvršilni naslov.

Profimedia

Izvršljivost odločbe in notarskega zapisa 

Sodna odločba sicer postane izvršljiva, če je 1.) postala pravnomočna in 2.) če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Oba pogoja morata biti podana kumulativno, torej skupaj. Rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti začne teči naslednji dan od dneva, ko je bila dolžniku odločba vročena. Tu še enkrat poudarjam, da lahko sodišče dovoli izvršbo tudi na podlagi sodne odločbe, ki še ni postala pravnomočna, če zakon določa, da pritožba ne zadrži njene izvršitve.

Kako pa je z notarskim zapisom? Zanj velja, da ta postane izvršljiv pod dvema pogojema, in sicer 1.) če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in 2.) če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla. 

Izvršba na podlagi verodostojne listine

Že zgoraj sem omenil posebno obliko izvršbe, in sicer izvršbo na podlagi verodostojne listine. Izvršba za izterjavo denarne terjatve se namreč dovoli tudi na podlagi verodostojne listine, pod pogojem, če upnik v predlogu za izvršbo navede dan zapadlosti terjatve.

Kaj pa predstavlja verodostojno  listino? To je lahko recimo račun, javna listina, pa tudi izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe. Tu želim posebej izpostaviti, da se za račun šteje tudi obračun obresti. Prav tako je verodostojna listina pisni obračun prejemkov iz delovnega razmerja v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR-1).

Čas izvršbe in pomoč policije

Postopek izvršbe je za dolžnika običajno neprijeten, zato zakon (Zakon o izvršbi in zavarovanju – ZIZ) predvideva nekatere varovalke, z namenom, da bi ta potekala čim bolj gladko oziroma s čim manj motnjami. Kar zadeva čas izvršbe, velja, da je temeljno pravilo, da se smejo izvršilna dejanja opravljati le ob delavnikih in to podnevi. 

Od tega načela je dopustna izjema, in sicer, da se lahko izvršilna dejanja opravljajo tudi ob sobotah, nedeljah ter dela prostih dnevih in celo ponoči, a le če bi bilo z izvršbo nevarno odlašati. 

To izjemo je treba tolmačiti restriktivno (ozko), kar pomeni, da so take izvršbe dopustne le v primerih, ko uspe upnik izkazati, da gre denimo za dolžnika, ki se serijsko izmika poplačilu dolga, za katerega obstajajo dokazi, da je že večkrat skrival svoje premoženje, da se večkrat ni odzval na pozive izvršitelja glede poplačila dolga ipd. 

Nekateri dolžniki znajo na izvršilni postopek odreagirati povsem neprimerno in celo nasilno. V takih primerih zakon predvideva tudi pomoč policije. Tako lahko izvršitelj zahteva pomoč policije glede na okoliščine primera pri opravi posamičnih izvršilnih dejanj, in sicer, če naleti na upiranje ali ogrožanje ali če to utemeljeno pričakuje.

Primerno ravnanje izvršitelja

Od izvršiteljev se pričakuje, da bodo kos svojim nalogam, ki jim jih nalaga zakon, in da se postopka izvršbe ne bodo ustrašili. Zakon v zvezi s tem jasno določa, da mora izvršitelj opravljati neposredna dejanja izvršbe ne glede na zatrjevane ovire dejanske ali pravne narave. To pomeni, da ne sme odlašati z izvršbo, če pričakuje nekooperativnost ali celo upor dolžnika, ampak se je dolžan soočiti s takimi situacijami v skladu s strokovni standardi, ki so uveljavljeni pri njihovi dejavnosti. 

Mag. Boštjan J. Turk

dezurni@styria-media.si