Mama nedonošenčkov: "Čepela sem na koncu hodnika v temi in jokala"

Kdaj bi morali roditi in koliko prej ste rodili? 
Rok sem imela 15. septembra, rodila pa sem 19. junija, v 27. tednu nosečnosti. 

Kakšne so bile njune mere?
Prvi je imel 37 centimetrov in 1020 gramov, drugi pa 36 centimetrov in 1005 gramov.

Kaj ste razmišljali, ko je postalo jasno, da se bo porod odvil prezgodaj?
Zanimivo mi je, da pravzaprav niti v porodni sobi nisem razmišljala o tem, da bosta moja otroka v inkubatorju. Zdelo se mi je, da se bo že nekako vse skupaj ustavilo in da ne bo potrebno roditi. Potem pa so se stvari kar naenkrat začele odvijati izjemno hitro in ko so me odpeljali v operacijsko na carski rez, sem vedela da gre zares. Ker je bilo vse skupaj odločeno in izvedeno v nekaj minutah, se pravzaprav svojih misli niti ne spomnim.

Kako se spominjate dne, ko sta prišla na svet?
Spomnim se dežja, pa prijaznih babic v ljubljanski porodnišnici, pa upanja, da bo vse skupaj v ok, potem pa strahu, kaj bo in kaj nas čaka …

Ste ju imeli možnost po rojstvu takoj videti, pobožati?
Po rojstvu ju nisem videla. Rodila sem ob pol desetih zvečer in mož mi je obljubil, da mi bo poslal njuno sliko, ko ju bo videl. Mene so odpeljali na intenzivno in spomnim se, da sem se ob enih zjutraj zbudila in iskala telefon, ker sem želela videt sliko, te pa ni bilo. Bil je samo sms, v katerem je pisalo, da sta v redu. Naslednji dan ko sem ju prvič videla, mi je mož povedal, da ju ni mogel slikati, saj sta bila tako majhna in priklopljena na tako veliko aparatov, da enostavno ni mogel.

Kako so se stvari odvijale po porodu?
Bili so dobri in bili so slabi dnevi. Dnevi, ko je šlo na bolje in dnevi, ko je šlo na slabše. Emocionalno je to za starša izjemno težko obdobje, ko imaš otroka, pa ga pravzaprav nimaš, ker zanj skrbi medicinsko osebje, ti pa lahko samo stojiš ob inkubatorju in nemo opazuješ. Meni je dajalo moč to, da sem imela veliko mleka in sem imela ob tem občutek, da jima pri rasti dajem vsaj to. Takrat je bil to edini del materinstva, ki sem ga imela.

So bile prisotne kakšne težave?
Seveda, pri nedonošenčkih so vedno kakšne težave. Moja dva sta bila še kar v redu, imeli smo sicer veliko težav z dihanjem, saj so bila pljučka precej nerazvita. To, da stojiš ob inkubatorju in tvoj otrok v 15 minutah kar nekajkrat preneha dihati je za nedonošenčke normalno, za mamico, ki vsega tega ne ve in ki nemočno opazuje svoj mali zakladek, pa je zelo, zelo hudo ...

Kaj je bilo v tistem obdobju najtežje?
Nemoč. Občutek, da imaš otroka, pa mu ne moreš pomagati. Čakanje, čakanje in čakanje, da bi prišel dan, ko boš končno odšel domov in z otrokom končno postal družina. In ne nazadnje strah. Strah, ali bo sploh preživel in strah, kako bo z njim - bo zdrav, bo imel kakšne posledice, težave ...

Kateri trenutek je bil za vas najhujši?
Tretji dan, ko je bil eden od mojih fantov tako šibek, da nikakor ni mogel dihati in ga je bilo potrebno intubirati. Takrat sem pomislila celo na najhujše, telo in srce sta se mi trgala na pol, poleg vsega pa v celi porodnišnici ni bilo prostora, kjer bi bila lahko sama s svojo bolečino in imela svoj mir. Spomnim se, da sem čepela na koncu hodnika v temi in jokala …

Koliko pomembnih odločitev ste morali sprejeti? 
Hvala bogu nič kaj. Odločitve so sprejemali zdravniki in danes vem, da pravilne, saj imava dva popolnoma zdrava fanta.

Kako je po vašem mnenju poskrbljeno za starše nedonošenčkov?
Ko sem bila jaz v porodnišnici, ni bilo ravno dobro poskrbljeno. Mamice smo ležale v sobah skupaj z mamicami, ki so rodile zdrave otroke na rok in ob tem, ko so one odhajale tretji dan domov, smo me ostajale. Mesec, dva, tri, … Kolikor vem, je sedaj bolje, saj je oddelek namenjen posebej mamicam nedonošenčkov.

Dobi starš dovolj opore?
S strani strokovnih služb, bi lahko bilo bolje poskrbljeno, čeprav moram pohvaliti sestre na EINT-u, ki se večinoma zelo trudijo in odgovarjajo na tisoče naših vprašanj.

Kdaj ste prvič lahko mirneje zadihali – kdaj vas ni več toliko skrbelo, kaj bo z otrokoma, kako bo? Kdaj ste začeli uživati v starševstvu?
Malo bolje je bilo, ko smo po dveh mesecih bivanja v porodnišnici odšli domov, vendar skrb za pravilen razvoj ostane. Sama lahko rečem, da sem bila še vsaj eno leto zelo zaskrbljena in morda na trenutke pretirano zaščitniška. Potem pa se stvari umirijo. No, vsaj pri nas so se, saj je razvoj zelo lepo potekal in sta hitro ujela vrstnike.

Kako se je odzvala okolica? Kako ste vi sprejeli, razumeli njihov odziv?
Vsa družina in prijatelji so nama bili v izjemno podporo. Njihovi odzivi so bili zelo pozitivni.

Kako bi se morala, glede na vaše izkušnje, okolica odzvati? Kako bi lahko pomagali družini?
Predvsem naj sledijo željam staršev. Ne preveč zaskrbljeno in nikar naj ne obupujejo, ali razmišljajo negativno. Poskusijo naj biti razumevajoči sopotniki, pripravljeni priskočiti na pomoč staršema, če za njo prosita.

Kako je izkušnja vplivala na vaš partnerski odnos?
Lahko rečem, da je naju kot partnerja izkušnja izjemno povezala. Ko daš enkrat skozi takšno preizkušnjo, se vsi ostali problemi, ki v partnerstvu pridejo, zdijo majhni in nepomembni.

Kako je bilo po prihodu domov?
Čudovito! Vsi smo bili presrečni. Predvsem stari starši, saj so po dveh mesecih prvič videli svoja vnuka.

Kaj je bilo najlepše, kaj najtežje?
Takrat je bilo vse lepo in popolnoma nič ni bilo težko. Meni je to dalo takšno moč, da sem celo ponoči z veseljem vstajala ... Entuziazem je trajal par mesecev, potem pa se je začela pojavljati že utrujenost (smeh).

Kakšna je vez med starši, ki ste dali čez podobno izkušnjo? 
To se ne da opisati … Izkušnjo, ki jo imamo mamice nedonošenčkov, ne more razumeti nobena druga mama. Punce iz bolnišnice smo še vedno v stikih. In ko danes na Facebooku vidim sliko kakšnega od otrok, ki jih poznam iz EINT-a, me vedno preplavi nepopisen občutek veselja in ponosa, da poznam tega malega borca.

Ste še v stikih z osebjem v porodnišnici? 
Ja, občasno. Z zdravnico ginekologinjo, ki je spremljala mojo nosečnost, pa tudi s sestrami in zdravniki iz EINT-a. Če ne drugače, se srečamo na pikniku nedonošenčkov.

Koliko sta danes stara vaša otroka? 
Stara sta šest let. Ujela sta vrstnike v vseh pogledih, za kar sva oba s partnerjem presrečna. Jeseni gresta v šolo in čaka nas novo obdobje. Na svoja fanta sem izjemno ponosna in velikokrat se zahvaljujem silam neba, da sta zdrava in da sta z nama.

Ali na kakšen način obeležite dan, ko je bilo predvideno, da bi morala priti na svet? 
Ne, smo tisto leto, ko sta se rodila, potem pa ne več. 

So kakšni drugi dnevi, ki se jih raje spominjate? 
Ja, spominjamo se še dne, ko sta že v maternici imela operacijo, ki jima je rešila življenje, ampak to je že druga zgodba ...