Skoraj neverjetno, ampak prizori, ki smo jih še pred nekaj leti opazovali na tujih televizijskih programih, so se ta teden odvili na slovenskih ulicah. Še lansko poletje se je zdelo, da se izpuščeni zapornik, ki ga je po umoru nekdanje partnerice iskala skoraj polovica angleške policije, pri nas za izgubljeno ljubezen res ne bi mogel tako maščevati. No, pa se je ta film pri nas v torek zavrtel dvakrat v slabih sedmih urah.
Obupanost. Ampak kaj človeka sploh privede do tega, da nekoga, ki enostavno ne more več živeti ob njem, ustreli ali zabode? In zakaj jih potem večina ne premore niti toliko poguma, da bi počakali na policijo in se soočili s posledicami svojega nespametnega početja, ampak raje ubijejo še sebe in tako počakajo le še na pogrebnike? Mar je našo družbo res zajela neka vsesplošna egocentričnost in nihče več ne zna prevzeti odgovornosti za svoje napake? Najmanj, kar je, je to vse prej kot zgled za odraščajočo mladino. Kot neki nasvet: niti ni pomembno, kakšen odnos imaš do okolice, če boš imel težave, jih lahko hitro rešiš tako, da za vedno odstraniš tistega, za katerega misliš, da ti jih povzroča. Bi jim pa zagotovo v težkih življenjskih obdobjih morali biti za zgled vsaj tisti, ki vodijo našo družbo. Predvsem tako, da nehajo svoje napake ali zlorabe opravičevati, kot da je vse, kar se jim očita, "politični konstrukt", pa ne glede na to, če jih zalotijo z roko v marmeladi. Verjetno bi marsikdo dvakrat premislil, ali naj za zadnje prihranke nabavi orožje, da bi se maščeval za izgubljeno ljubezen, če bi se zavedal, da bo brezizhodno kaznovan.