Reka Ren, ob kateri stoji osrednji del Kölna, je skupaj z Donavo v antiki veljala za rob civilizacije, mejo med Rimskim imperijem in barbari. Köln je nastal kot središče germanskega plemena Ubijcev v 1. st. pred našim štetjem, dobrih sto let kasneje so na njegovem območju Rimljani ustanovili naselje Colonia Claudia Ara Agrippinensium, iz katerega se je razvilo današnje mesto, ki v svojem imenu torej nosi spomin na rimsko vladavino.
S širjenjem cesarstva so obrenske province postale izjemno strateško pomembne in tu so bile razporejene najboljše enote rimske vojske, da so odvračale napade germanskih ljudstev. In na območju današnjega Kölna je kmalu zraslo mesto, ki je postalo eden največjih trgovskih in proizvodnih centrov izven mediteranskega prostora, obenem je igralo izjemno pomembno vlogo v vojaškem smislu.
Sredi 3. stoletja je bila Colonia Claudia Ara Agrippinensium za enajst let celo prestolnica seperatističnega Galskega cesarstva, ene od prehodnih državnih tvorb, ki so se začele pojavljati ob zatonu rimske oblasti.
Še danes pogled na obe strani Rena odraža kontrast. Na levem, zahodnem bregu (zgoraj) vidimo zgodovinske stavbe iz različnih obdobij, na desnem, vzhodnem bregu pa nove stavbe, moderne luksuzne hotele in Lanxess Areno, ki predstavljajo novejši del mesta.
Prešteti se jih ne da
Sprehajalna pot na mostu Hohenzollern.
Köln je torej predstavljal branik na Renu, mostovi čez veletok so igrali ključno vlogo. In še danes jo. Najbolj znamenit od kölnskih je most Hohenzollern. Zgrajen leta 1911, tik ob markantni stolnici sv. Petra, je bil sprva namenjen tako železniškemu kot cestnemu prometu. V 2. svetovni vojni je bil močno poškodovan in po rekonstrukciji leta 1945 je namenjen le še vlakom in pešcem.
Povezuje postaji Köln Hauptbahnhof in Köln Messe/Deutz, na dan ga povprečno prečka več kot 1.200 vlakov. Gre za najbolj obremenjen železniški most v Nemčiji.
Ima pa še drugo posebnost. Tako kot na ljubljanskem leta 2010 zgrajenem Mesarskem mostu, ki povezuje ljubljansko tržnico s Petkovškovim nabrežjem, se tudi na mostu Hohenzollern obešajo ključavnice v spomin na ljubezenske zveze. A obstaja ključna razlika. Mesarski most je dolg 33 metrov, most Hohenzollern pa 410 metrov.
Na nemškem mostu so ključavnice obešene tako na gosto, da je še komaj kakšen prostor za novo. Zdaj se ključavnice obešajo že po ograjah, ki vodijo k mostu in njihovo število je zares ogromno.
Neka zares približna ocena bi znašala vsaj pol milijona ključavnic, a se število vsak dan veča in kdo ve, koliko ljudi je na tak način že izpovedalo svojo ljubezen.
"Vidi se, da je tekma"
Za red na najbolj obljudenih mostovih skrbi posebno osebje, večinoma gre za študente, ki usmerjajo ljudi, skrbijo za pretočnosti in v primeru nevarnih vremenskih razmer opozarjajo mimoidoče.
Na sosednjem mostu Deutzer sta na stopnicah operirala dva mladca. Ko sta opazila veliki objektiv našega fotografa, sta izkoristila zatišje na stopnišču in zaprosila za fotografijo, medtem ko so se spodaj na bregovih mogočne reke vrstili romunski, belgijski in turški navijači. Romuni so namreč na tisti dan prav v Kölnu igrali proti Belgijcem, Turki pa so se odpravljali v bližnjo navijaško cono bodrit svoje rojake na daljavo, saj so v Dortmundu igrali proti Portugalcem.
"Sicer pa, kadar ni tekme v Kölnu, po številu ljudi ne bi opazil, da se igra evropsko prvenstvo v nogometu. Tukaj je vedno veliko turistov, na cesti pa gneča lahko nastane že med običajnim delovnim dnem," je pojasnil Kwara in že hitel pomagat moškemu, ki je po vzpenjajočih se krožnih stopnicah skušal prinesti kolo mimo družine, ki je hodila v nasprotno smer. Povprašal je še, za kateri medij delava in si naredil zaznamek na našo spletno stran.
Ob sprehodu prek mostu na vzhodno, moderno stran mesta, so številni turški privrženci v avtomobilski koloni z veseljem pozirali pred objektivom, ob tem kazali zastave in se smejali.
Srečali smo tudi skupino nizozemskih mladcev, pa še druge navijače, ki so se skušali prebiti proti centru in navijaški coni. Skoraj vsi so bili nasmejani in dobro razpoloženi, kar je bil precejšen kontrast v primerjavi z obrazi, ki jih gledamo v zastojih na slovenskih cestah.
dezurni@styria-media.si
Vsak bi rad pustil pečat na tem svetu