Steve Nash, dvakratni najkoristnejši igralec lige NBA (2005, 2006), je odigral odločilno vlogo v razvoju NBA kariere Gorana Dragića. Tega so na naboru leta 2008 kot skupno 45. izbrali pri franšizi Phoenix Suns, vlogo mentorja pa je prevzel Kanadčan, ki je takrat že več kot desetletje blestel pod obroči najmočnejše lige na svetu.
Dragić pravi, da mu je Nash vseskozi stal ob strani, tudi v trenutkih, ko je sam dvomil vase. "Vedno sem užival v tem, da sem lahko pomagal soigralcem. Enako je bilo pri Goranu, ki je bil prav tako kot jaz organizator igre. Res je, da nisem prihajal iz Evrope, sem pa iz Kanade. Ta ima zdaj druga največ košarkarjev v ligi NBA, ko sem igral sam, pa sva bila morda dva. Nekako sem šel skozi podobne reči kot Dirk Nowitzki in Goran, oba sta bila kot novinca moja soigralca. Poskušal sem jima pomagati, skušal sem biti dober soigralec," je dejal Nash, ki se je seveda odzval na Goranovo povabilo ob uradnem koncu kariere, ki se bo nocoj zgodil v Stožicah.
"Gorana je bilo lahko podpirati. Je velik tekmovalec, kot je sam dejal, je bilo na začetku težko, a vsak dan mu želiš pomagati, da napreduje. V ligi NBA je le malo igralcev, ki ne doživi težkih trenutkov. Včasih je potrebno le nekaj podpore, da gre nekdo skozi slabo obdobje. Goran je imel izjemen pristop, je izjemna oseba, odličen soigralec. Videlo se je, da je v njem prisoten ogenj. Na koncu tudi sam izgledaš dobro, če si mentor takšnemu igralcu. Od mladega fanta je prišel do All-star košarkarja. Odličen igralec je postal zaradi svojih lastnosti, ne zato, ker sem bil jaz njegov mentor, a si z veseljem vzamem nekaj zaslug, še zlasti, ko sem tu v Sloveniji (smeh)," je na poslovnem delu prireditve dejal 50 letni Kanadčan.
Nash je blestel v vlogi vodje na igrišču. "V tej vlogi sem se dobro počutil. Rad sem povezoval ekipo, govoril v njenem imenu. V vlogo trenerja se da prenesti marsikatero lastnost, vendar gre za povsem novo zvrst vodenja. Vse dobre ekipe imajo pravega vodjo med igralci. Potrebujete vodje v garderobi, ljudi, ki postavljajo visoke standarde, ki vodijo z vzgledom. Kot trener je drugače, vlogo vodje lahko prevzameš le za krajše obdobje. Kot trenerja me je presenetilo, da pravzaprav nisi več toliko z ekipo. Igralci so skupaj v garderobi, na avtobusu, vseskozi se družijo. Kot trener si seveda prisoten na treningih, a čas za pravo vodenje je pravzaprav samo pred tekmo, med polčasom in po dvoboju. Le takrat lahko za pet minut nagovoriš moštvo, z igralci nimaš lahkotnih pogovorov. To sem poskušal vključiti v svoj trenerski slog, želel sem se povezati s posameznimi igralci na vsakem treningu. A je drugače. Pomembno je vzpostaviti okolje v katerem ljudje verjamejo v to, kar želiš doseči, verjamejo v tvoje delovne navade in v to, da jim skušaš pomagati, da iz sebe izvlečejo najboljše. Na vsakem področju morajo ljudje čutiti, če si želiš biti vodja, da jih vodiš k temu, da prikažejo svojo najboljšo verzijo sebe. To je ključna stvar."
Preizkusil se je tudi kot trener, sedel je na klop ekipe Brooklyn Nets, ko so zanjo igrali veliki zvezdniki Kevin Durant, Kyrie Irving in James Harden. Kasneje je v moštvo zvabil tudi Dragića, ko se je ta razšel s Torontom.
"Pri Brooklynu je bila posebna situacija. Potrkali so na moja vrata in me vprašali, če bi pomagal. Zame je bilo to velika sprememba, pred tem nisem bil trener niti si tega nisem želel. Igra se je spremenila. V košarki obstajajo različni cikli in šest let po moji igralski upokojitvi je bil cikel že povsem drugačen. Ubadati se moraš z povsem drugačno dinamiko, z drugačno igro. V veliki meri gre za upravljanje z različnimi osebnostmi, z lastniki, z igralci, z vodstvom ekipe, zastopniki... Zdelo se mi je, da je to precej večja uganka kot v prejšnjih ciklih. To je bila velika sprememba, to mi je vzelo kar nekaj osredotočenosti pri trenerskem poslu. Še zlasti, ker sem bil mlad trener, ki se je še razvijal, vsekakor je bila to komponenta mojega posla, ki je nisem pričakoval," je o svoji edini trenerski izkušnji, ta se je končala v sezoni 2022/23, dejal petkratni najboljši asistent lige NBA.
Vrnitev v košarko trenutno zanj ni prioriteta. "Trenerski posel me trenutno niti ne zanima. Posvečam se družini. Nekateri me smatrajo za očeta, drugi za Uber voznika, jutro preživim z otroki, jih odpeljem v šolo, nato poberem, razvozim na treninge in jim kasneje pomagam pri akademskih zadevah. Prislužil sem si možnost, da lahko izbiram, kaj bom počel in v tem obdobju mojega življenja se želim posvetiti otrokom. To me osrečuje. Vedno so sicer prisotni kakšni projekti, a večino časa posvetim družini."
Košarka sicer ni bila njegova prva ljubezen. "Moj prvi šport je bil nogomet. Starši prihajajo iz Londona, oče je bil nekako polprofesionalni nogometaš, moja prva beseda je bila gol. Ko sem bil otrok, smo se preselili v Kanado in začel sem se ukvarjati z različnimi športi. Pri 13-ih letih sem hodil v šolo, kjer so vsi fantje na igrišču igrali košarko. Da sem se lahkodružil s prijatelji, sem prenehal z nogometom in začel igrati košarko. Takoj sem se zaljubil v ta šport."
