Sedeti in se voziti v lexusu NX lahko sproža številne asociacije. Meni je najljubša tista, v kateri sem podoživljal čas, ko so v naših (dnevnih) sobah kraljevali značilni hi-fi audio sistemi. Taki v več nadstropjih, z obveznima dvema kasetnikoma, takrat še moderno tehnologijo laserskega žarka in velikimi glasnimi zvočniki. Pioneer, Aiwa, Technics in podobne znamke. Ko svet še ni bil tako nasilno "stekleno" digitalen in se je občutkom v blazinicah prstov dajalo še veliko pomena.
Zakaj takšna primerjava? V lexusu NX vlada pravo kraljestvo majhnih in malo manj majhnih gumbkov, ki po armaturi prižigajo zelene in oranžne diode ter seveda funkcije za njimi. Na nek način človeku vračajo občutek, da ima popolni nadzor nad avtom in da je ta komunikacija prek otipavanja dvosmerna. Ne pa kot je danes to prevečkrat v navadi, da z avtom komuniciramo le prek “šipe”. V eni smeri.
Po medgeneracijski posodobitvi je lexus NX pridobil še lične majhne aluminijaste vzvode, s katerimi se nastavlja delovanje klimatske naprave, da o čistosti zvoka, ki prihaja iz Mark Levinson koncertnega audio sistema, niti ne govorim. In da se lahko popolnoma predaš sanjarjenju o dobrih starih časih, poskrbi še visokokakovostno sedenje in vtis rokodelske obdelave nekaterih detajlov po kabini. Resnično, po doživetju kabinskega udobja je lexus NX storil korak naprej in je zgled.
Medgeneracijski korak naprej od zunaj ni tako opazen. Je pač podoba že od prej sila neobičajna, a nikakor ne odbijajoča. NX je videz nadgradil z drobnimi detajli, predvsem pa tehnologijo, ki je najbolj očitna na prednjih in zadnjih svetilih, kjer kopica dodatnih diod noč spreminjajo v dan, se po novem prilagajajo nasprotnemu prometu in okoliščinam na cesti, ter v oranžnih valovih kaže smer zavijanja. In seveda avto ponoči naredijo še opaznejšega.
Brez vonja po kavi
Potem pa je v nekem trenutku z avtom potrebno speljati z mesta in asociacije se pričnejo spreminjati. Nehote se pojavijo vzporednice s kavnimi mlinčki in hrupom v kuhinji. Oziroma v ospredje prihajajo primerjave v vožnji z neposrednimi konkurenti, ki so se v vsega dveh letih popolnoma prenovili - audi Q5, BMW X3, mercedes GLC in volvo XC60. Lexus NX se sodobnim evropskim dizlom zoperstavlja s svojim hibridnim pogonom. Tiho speljuje in v mestih veliko dela opravi zgolj na elektriko. Natančen volan in zanesljivo podvozje sta prav tako zelo spodobna izzivalca ovinkov, pa čeprav konkurenca stavi na naprednejši sistem dvojne vzmetne roke, ne mcphersona.
A ko pride čas odločnejšega pospeševanja, kar je pri premijskih avtih vendarle kar pogosta praksa in pričakovanje, pričnejo sekunde v NX teči nenavadno počasi. 145 kilovatov, ki jih obljubljata Atkinsonov bencinski in električni motor, se zdi pretirano lenobnih, navijanju brezstopenjskega menjalnika pa kar noče biti konca. Sunka v hrbet ni čutiti, le nežen potisk ob glasni spremljavi, četudi je vrtljivi gumb nastavljen v športni ali celo sport+ režim, ki ga premore najbolj ostra oprema F-sport. NX torej v vožnji ne premore dramatike, na katero namiguje z obliko (in imenom), je pa prav gotovo zelo udoben in tih med mirnim križarjenjem.
Hladnega me je pustila poraba, ki naj bi bila na papirju kos dizlom. Če sem konkurenčnega BMW dizelskega šestvaljnika z veliko več moči in, da - sunkom v hrbtu -, lahko držal več kot liter nižje, potem japonskemu hibridnemu pristopu k premijski motorizaciji v tem hipu (še) ne morem dajati prednosti, redki grami CO2 gor ali dol.
NX je lahko uporaben družinski avto, če le mladostnik ne trenira košarke. V višino namreč zadaj hitro zmanjka prostora, pa tudi za dolge noge. Naslonjala so nastavljiva, prtljažnik je uporaben, čeprav s suvovsko visokim robom. Električna prtljažna vrata se odslej odpirajo tudi na migljaj.
Zelo dobra stran lexusa so njegovi asistenčni sistemi. Mnogi so serijski, večina od njih pa resnično pomaga, ne ovira vožnje - radarski tempomat, opozorilo na prečni promet in mrtve kote, asistent za držanje smeri, 360-stopinjski pogled kamer z originalno funkcijo “preleta” okoli in okoli avtomobila … NX je prikrajšan le za asistenta za zastoje, ki ga tekmeci uvajajo drug za drugim.
Prenovljeni hibridni NX z dvokolesnim pogonom stane od 45.450 evrov naprej, stopnja opreme in opcija 4x4 pogona pa ceno primerno temu dviguje navzgor. Seznam doplačil sicer ni nemško neskončen, zato tudi cena ne more doseči 80 ali celo 90 tisočakov, kot je to postalo že kar nesramno mogoče tudi v tem velikostnem razredu. A to nikakor ne pomeni, da NX trpi za pomanjkanjem udobja in prestižnosti, že od prej pa mu ni manjkalo niti nadpovprečne statistične zanesljivosti.
In da, tudi vrhunski hi-fi zvok z imenom Mark Levinson je bil v testnem avtu poleg.
Podatki o vozilu (lexus NX 300h F-sport)
Motor: 2.494 cm3, atmosferski in električni
Skupna moč: 145 kW (197 KM) pri 5.700 vrt/min.
Navor: 210 Nm pri 4.200 vrt./min.
Dimenzije (D x Š x V v mm): 4.640 × 1.845 × 1.645, medosna razdalja 2.660
Prtljažnik (v litrih): 555-1.600
Poraba na testu: 8,8 litra/100 km (mešani cikel), izpusti CO2: 123 g/km
Zmogljivosti: 180 km/h, 9,2 sekunde od 0 do 100 km/h
Cena v evrih: od 58.950
Konkurenti: BMW X3, audi Q5, mercedes GLC, volvo XC60, mazda CX-6, alfa romeo stelvio...
PLUSI: Kvalitetna izdelava, tehnologija, dokazana trdoživost, detajli, konkurenčna cena, vožnja v mestu in pri umirjenih hitrostih.
MINUSI: Bezanje 200 konjev na plano, realna poraba, prostor zadaj.