Janez Posedi: "Upam, da ne bo preskoka na domačo perutnino"

Aprila bo že dve leti, odkar ste direktor Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Kako gledate na ti skorajšnji dve leti? Kaj se je v tem času spremenilo?
Spremembe se dogajajo ves čas, kakšne bistvene spremembe bi težko izpostavil. Ne morem reči, da je bistveno boljše vse, kar bi si želeli. V resnici smo veseli že, če ne gre na slabše … Uspelo nam je ustaviti negativne trende, kot je na primer zmanjševanje števila zaposlenih, kar je resen problem. Smo pa denimo uspeli zagotoviti sredstva za obnovo voznega parka za veterinarsko higiensko službo. V Sloveniji zdravje živali temelji na tem, da odpeljemo vse poginule živali ne glede na vzrok pogina. V zadnjih letih ta služba ni bila ustrezno oskrbovana, zdaj pa smo obnovili vsaj tretjino njihovega voznega parka.

Če bi imeli zdaj na voljo dodatna sredstva, kam bi jih vložili, kje najbolj škripa?
Škripa povsod, saj je precej neugodna tudi starostna struktura naših zaposlenih. V tem trenutku so pod udarom recimo uradni veterinarji, saj so pogoj, da lahko določen del naše industrije sploh dela. Recimo klavnice, Luka Koper … skratka povsod tam, kjer je obvezna prisotnost ljudi. Ravno zdaj smo prejeli zahtevo s strani Perutnine Ptuj, ki želi s prvim februarjem povečati čas klanja, kar pri nas pomeni uvedbo tretje izmene. Zato ne vemo točno, kako bomo prvega februarja zagotovili človeka, ki bo to počel. Najbrž bomo našli neko začasno rešitev, dokler ne najdemo kaj trajnega … Manjka pa tudi fitofarmacevtskih inšpektorjev, inšpektorjev za hrano in strokovnjakov na glavnem uradu, ki na sestankih z Evropsko unijo sooblikujejo rešitve za naprej.

Še vedno menite, da bi morali posegati predvsem po slovenski hrani?
Absolutno. Ne glede na to, da smo kadrovsko podhranjeni, naši inšpektorji svoje delo jemljejo zelo resno. Eden glavnih poudarkov je pri nas varnost hrane in te naloge jemljemo izjemno resno. Na tem delu ni nobenih pomislekov, kje bi kaj popuščali, ampak nasprotno. Želimo še boljše, ker se vedno da še več. Slovenska hrana je boljša tudi glede na klimo, ki jo imamo pri nas in glede na način proizvodnje.

Pred kratkim ste se že lotili pregledov gostinskih obratov, medu, proizvodnje kruha, mesnic … Kako je s pregledi raznih institucij, šol, vrtcev?
Ti pregledi potekajo sproti. To je znotraj obratov javne prehrane, kjer je določen delež tudi domov za ostarele, šolske kuhinje in podobno …

Kako se izkažejo šole in vrtci pri teh pregledih?
Ni nekih dramatičnih sprememb. Ocenjujemo, da gre tudi tu na bolje. Namen teh pregledov pri nosilcih dejavnosti je ta, da občutijo inšpekcijski pritisk in se premikajo na boljše.

Kako je glede uporabe fitofarmacevtskih sredstev pri nas?
Pri uporabi fitofarmacevtskih sredstev smo osredotočeni predvsem na profesionalno uporabo, to ki uporabljajo kmetje v proizvodnji hrane. Včasih prihaja tu do želja po večjem naboru fitofarmacevstskih sredstev, ker pri nas obstaja neko prepričanje, da v tujini obstaja, pri nas pa ne. Mi kot uprava na to ne moramo bistveno vplivati. Vse vloge, ki pridejo za novo registracijo, relativno hitro obravnavamo, znižali smo tudi pristojbine. Vseeno pa želimo spodbujati kmete k alternativnim pristopom, k uporabi bolj sonaravnih sredstev. Žal pa to ni vedno možno. Se pa v kmetijstvu hitro razvija robotika, prihaja digitalizacija, kar poveča učinkovitost. S tako dobrimi napovednimi sistemi za škodljivce pri rastlinah, kot jih imamo mi, je uporaba teh sredstev bolj učinkovita. Tu imamo izjemno mrežo in zagotavljamo podatke v realnem času, kar pomeni pravo uporabo sredstev v pravem času. To pomeni res minimalno količino teh sredstev. Naš dolgoročni cilj je, da se uporaba še zmanjša ali ostane na vsaj istem nivoju, kot ga imamo danes.

Kaj pa kmetijsko-svetovalne službe. Naredijo dovolj na tem področju?
Same kmetijsko-svetovalne službe ne bi ocenjeval. Vem, da potekajo intenzivne diskusije, kaj bo z njimi. Predvidevam, da bodo odločitve kmalu znane, saj pristojni s tega resorja o tem veliko govorijo in razmišljajo. Vedno pa obstaja možnost za več in boljše, tako pri nas kot pri njih. Mi seveda nadzor redno izvajamo. V lanskem letu smo na teren poslali inšpektorje, ki jih na območjih ne poznajo in smo pri prodajalcih fitofarmacevtskih sredstev preverjali, kako je z dostopnostjo. Tudi tu smo ugotovili, da se stvari lahko izboljšajo. Tudi nadzorovani so razumeli, kako je treba to početi v prihodnje.

Pred kratkim so prvi primer ptičje gripe potrdili tudi pri nas. Kaj lahko pričakujemo v prihodnje v Sloveniji, kakšne so napovedi strokovnjakov?
Ob 60. obletnici izobraževanja veterinarjev je bil v decembru temu posvečen kongres veterinarjev v Portorožu. Tam je bil eden od predavateljev Thomas C. Mettenleiter, direktor Friedrich-Loeffler-Instituta iz Nemčije. Kljub temu, da so bile njegova tema vektorske bolezni, je začel z aviarno influence (ptičjo gripo op. p.) in z njenim razvojem v zadnjih letih od leta 2006 naprej. Primerjal jo je s H1N5, s človeško influence in s to situacijo … Mislim, da zdaj teče drugi krog s tem virusom aviarne influence. V prvem krogu ga v Sloveniji nismo zaznali, zdaj smo ga. Pričakovati je, da bo tega več. Upam, da ne bo prišlo do preskoka na domačo perutnino, kar bistveno poveča zahtevnost našega ukrepanja. Dokler se pojavlja pri divjih pticah, nimamo nekih ukrepov, razen tega, da preštevamo mrtve ptice. Pri pojavu pri domačih pticah pa je treba ukrepati, to pa za sabo potegne omejitve za vse rejce v tistem okolišu.

Dejali ste, da bo tega še več … Bo tega več že letos? Je ta ptičja gripa vezana na določen letni čas?
Izkušnje za nazaj so take, da lahko pričakujemo pojavljanje okuženih živali do spomladi. V zadnjem primeru pojava ptičje gripe, ki smo ga imeli v Sloveniji, je bilo okoli petdeset mrtvih divjih ptic, zdaj smo pri številki osem. Tokrat so se pogini začeli nekoliko prej kot tedaj. Bomo videli, kaj bo. Lahko pridemo na podobno številko. Ampak kot rečeno, ta del ni tako problematičen. Pomembno je, da se rejci ozavestijo, da je potrebno zaščititi perutnino in da ne pride do preskoka na domačo perutnino. Sicer pa se ti virusi pojavljajo vseskozi. Za človeka je običajno večje tveganje povezano s prašičjo gripo, ki jo ima prašič in tudi človek. Prašič je tista žival, ki se lahko okuži hkrati s humanim virusom in s ptičjo gripo. Tako bi lahko dobili neko mešanico in je vprašanje, kaj pride ven. V Aziji je na primer reja prašičev zelo intenzivna in skoncentrirana, je zelo blizu reje perutnine in bi lahko nastala težava. Iz teh rej se bolezen prenese na divje ptice, te ptice se selijo in tako gre prenos naprej … Je pa vprašanje, ali je ptičja gripa zdaj pogostejša ali ne. Izbruhi so poznani že dolgo. Ta tip, ki kroži zdaj, je bil v Evropi že leta 1983. Osnovni okvir ni bistveno spremenjen. Se pa spreminja pogostost in tudi evolucija virusa še ni končana. Verjetno temu prispevajo tudi klimatske spremembe in druge okoliščine.

Zakaj je v tem času prepovedano hraniti divje ptice?
Divje živali so divje živali zaradi tega, ker živijo neodvisno od človeka in smo prepričani, da morajo to tudi ohraniti. Pri njih se populacije uravnavajo na podlagi hrane in na podlagi pogojev, ki jih imajo. Vsakič, ko se človek vključi, na to vpliva in ni nujno, da je ta vpliv dober. V situaciji v kateri smo zdaj, ko imamo ptičjo gripo, jih s ponudbo hrane ni smiselno vabiti na kup, ker pride v tem primeru do intenzivnejšega stika in do večjega širjenja bolezni med njimi.

Je ptičja gripa nevarna za vse ptice, tudi za vrabce, sinice …?
Praktično ja. Mi trenutno govorimo o visoko patogeni avirani influenci. Različni sevi so različno virolentni ali patogeni, torej povzročajo različno škodo. To pa je odvisno tudi od vrste ptice. Nekaj kar je za perutnino nevarno in povzroči pogin pri 80 odstotkih, pri racah mogoče povzroči  deset odstotkov smrti, pri vrabcih mogoče en odstotek ali nič … Je različno. Dovzetni za okužbo pa so bolj ali manj vsi.

Akcija cepljenja govedi, ovc in koz proti bolezni modrikastega jezika … Ste že začeli?
Smo že začeli z akcijo … V tem trenutku nismo zaznali kakšnih težav. Trenutno je glavno delo na cepljenju goveda. Cepljenih smo imeli že po prvem tednu preko 150.000 živali, po naših ocenah poteka zelo dobro. Nekaj slabe volje je pričakovati pri drobnici, kjer vztrajamo pri tem, da bomo cepili samo označene živali. Da ustavimo ta val, bomo morali cepiti živali vsaj tri leta in zato moramo vedeti, katere živali so bile cepljene. Tudi v primeru trgovanja v tuje države. To delamo zat, ker nočemo, da bi se ta bolezen pri nas naselila. Teorija pravi, da v kolikor ne zatreš pandemije, pride v endemijo. To pa pomeni, da se neka bolezen na nekem območju naseli in je potem vprašanje, kako se tega znebiš.

Kako je z antibiotiki v prireji mesa? Je tega res preveč?
Antibiotiki gredo praviloma z intenzivnostjo. Zato se s tem veliko ukvarja tudi Svetovna zdravstvena organizacija, Svetovna organizacija za zdravje živali, tudi v Sloveniji temu namenimo veliko pozornosti. Lani smo imeli tudi sejo Sveta odbora za kmetijstvo o uporabi antibiotikov v prireji mesa v Sloveniji. Po vseh podatkih smo v primerjavi z drugimi državami v tem zelo dobri, je pa uporaba antibiotikov odvisna tudi od zdravstvenega stanja čred. Zdaj, ko imamo bolezen modrikastega jezika, je za pričakovati, da je šla uporaba teh antibiotikov nekoliko gor. Ko se pojavljajo virusi, živali zbolevajo, in čeprav virusov z antibiotiki ne zdravimo, je treba z nečim obvladovati sekundarne bolezni. Pomembno je, da skrbimo za zdravstvene statuse in da imamo v državi čim manj bolezni. Ob tem pa spodbujamo veterinarje k smotrni rabi protimikrobnih sredstev. Veterinarska zbornica je delala v zadnjih letih na tem področju zelo dobro, ostaja pa težava pri izboru antibiotikov. Tu bi lahko stopili en korak nazaj in uporabili antibiotike, ki še ravno delujejo in ne tiste, za katere vemo, da delujejio stoodstotno. S tem si puščamo še nekaj prostora za naprej. Je pa pričakovati, da bo tu šla poraba antibiotikov zaradi bolezni in trenutne situacije malce navzgor. Kar pa je še vedno boljše proti tistemu, kar imajo sosednje države. Od nas so bistveno boljši samo Skandinavci, a so tam drugačni pogoji, ker imajo manj povzročiteljev teh bolezni.

So vaši nadzori povezani tudi z uporabo antibiotikov?
Absolutno. Znotraj te javne veterinarske mreže imamo tudi letne preglede. Sicer to ne opravljajo naši uradni veterinarji, ampak kolegi koncesionarji in seveda izvajamo tudi dodatne aktivnosti, ker se vsake toliko pojavijo vprašanja nelegalne rabe antibiotikov. Na tem delamo zelo intenzivno in sodelujemo tudi s kolegi iz tujine.

Se kje uporabljajo kot preventiva?
Ne, kot preventiva je uporaba antibiotikov absolutno prepovedana. Obstaja nek pojem, ki je na meji, reče se mu metafilaksa. V tem primeru se antibiotike uporablja tedaj, ko veš, da bodo živali zanesljivo zbolele. Poznamo situacijo v neki reji, kjer živali ne zbolijo naenkrat, ampak je tam za določeno starostno skupino problematična flora. Tako se že vnaprej ve, da bodo živali zbolele. Če ne boš uporabil antibiotika, bodo živali zbolele in se ga bo uporabilo v še večjih količinah kot sicer. Se pa tudi to bistveno zmanjšuje, ker so antibiotiki dragi …

Se torej dolgoročno upraba antibitokov v reji zmanjšuje?
Dolgoročno je pristop tak, da tega ne bi bilo več. V kolikor pustimo, da gredo stvari tako naprej, na koncu ne bomo imeli antibiotikov, ki delujejo. To je zadeva, ki ni sprejemljiva, zato je treba priti iz tega ven. Razmišljati je treba tudi o pristopih, o katerih so razmišljali že v 60. ali 70. letih. Recimo o bakteriofagi. To je skupina virusov, ki napada bakterije, ampak se je z razvojem antibiotikov to čisto ustavilo. K temu lahko bistveno pripomore tudi razvoj cepiv. Antibiotiki bodo res morali biti uporabljeni le tedaj, ko bo njihova uporaba neposredno potrebna, zato da se prepreči trpljenje živali … To je koncept v Evropi. Evropa je majhna, imajo pa Azija, Afrika, Južna Amerika popolnoma drugačno situacijo. Uporaba antibiotikov lahko bistveno poveča priraste in je uporaba antibiotikov v teh državah visoka. Tam je tudi cena zdravil nizka. V Evropi so recimo dražja, ker imamo drugačne kriterije za registracijo zdravil, standardi so strožji … V Afriki lahko pripeljejo zdravila na kamionu, jih zmečejo na tla in prodajo po nizki ceni. Evropa je tista, ki pritiska na ostale, da zmanjšajo porabo antibiotikov.  

anja.scuka@zurnal24.si