V objavljenih primerih sodne prakse Vrhovnega sodišča je tudi primer voznika, ki je za svojo nesrečo z avtom okrivil izključno pomanjkljivo vzdrževanje oziroma označitev nevarnega odseka.
Nesreča se je zgodila na predbožični dan pred devetimi leti, voznik pa je vložil civilno tožbo zoper cestno podjetje in njegovo zavarovalnico. Toženi stranki sta se na sodbo prvostopenjskega sodišča pritožili, stranke v postopku so bile nezadovoljne tudi s sodbo prizivnega sodišča. Vrhovno sodišče je šest let po dogodku kot tretjestopenjski organ sprejelo zanimivo končno sodbo.
Zapeljal v ovinek, končal v nasprotnem vozilu
24. decembra 2015 ob pol devetih dopoldan je v sodbi neimenovani voznik peljal po neimenovanem odseku. Pred mostom v ovinku je zapeljal na "star, porezkan, dotrajan in od olja masten asfaltni ustroj," kjer je zaradi nenadne spremembe oprijemljivosti pnevmatik izgubil oblast nad vozilom. Zaneslo ga je na nasprotno smerno vozišče, kjer je trčil v nasproti vozeče vozilo. Voznik je utrpel udarnino glave, nateg vratnih mišič, udarnine v predelu ramena, prsnega koša in kolena, precej je bilo poškodovano tudi njegovo vozilo.
Voznik je zahteval povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode in sicer od upravljavca ceste ter od zavarovalnice, pri kateri ima podjetje zavarovano dejavnost. Obe toženki bi morali po njegovem odgovarjati solidarnostno, saj da nista zagotovili takšnega vzdrževanja ceste, da bi bila zagotovljena njena varna uporaba, nista poskrbeli za ustrezno prometno signalizacijo, ki bi voznike opozarjala na uničenost in spolzkost vozišča, ter nista predpisali takšne največje dovoljene hitrosti, ki bi na konkretnem vozišču še omogočala varno vožnjo.
Prvostopenjsko sodišče je njegovi utemeljitvi prisluhnilo in mu prisodilo konkretno odškodnino. Tako podjetje za vzdrževanje cest kot njegova zavarovalnica sta se pritožila, drugostopenjsko sodišče je sicer sodbo potrdilo, a znižalo odškodnino. Na koncu je primer prišel pred petčlanski senat Vrhovnega sodišča, čigar sodba za naprej velja tudi kot sodna praksa v podobnih primerih, na katero se bo mogoče sklicevati.
Znak za spolzko cesto in omejitev hitrosti - zakaj to ni bilo dovolj
Sodni izvedenec je v postopku ugotovil, da je vzdrževalec ceste označil nevarni odsek tako z znakom za nevarnost spolzkega cestišča kot z omejitvijo hitrosti na 60 km/h. V trenutku nesreče so bile vremenske razmere kljub času zime ugodne, cesta ni bila poledenela, sijalo je sonce, voznik je vozil z nižjo hitrostjo od 60 km/h, a je v ovinku na nekoliko mokrem asfaltu vseeno izgubil nadzor nad vozilom in končal v nasproti vozečem avtu.
Po mnenju izvedenca je bil v tistem trenutku koeficient tornosti asfalta v ovinku zelo nizek, samo 0,3, kar je primerljivo vožnji po mokrem snegu. V takem primeru bi moral voznik v ovinek pripeljati ne hitreje od 40 km/h, da bi ga zvozil. Koeficient mokrega zglajenega asfalta je konkretno višji, okoli 0,55. Kakšne pnevmatike je imel nameščene, sicer v sodnem dokumentu ni navedeno.
Svoje protiargumente pa sta imela tudi vzdrževalec in zavarovalnica, ki sta menila, da je voznik objektivno odgovoren za nesrečo, saj je poznal odsek in bi moral pričakovati spolzko cestišče ter prilagoditi hitrost vožnje. Ob tem sta se sklicevala tudi na pretekle sodbe Vrhovnega sodišča v primerljivih sporih med vozniki in vzdrževalci cest.
Tožniku kljub temu, da je vozil z nižjo hitrostjo od dovoljene, spornega dela vozišča ni uspelo varno prevoziti.
Da bi lahko preprečil nesrečo, bi moral peljati s hitrostjo okoli 35 km/h, "kar je precej velika prilagoditev hitrosti za razmere brez poledice ali snega na cesti."
Ugotovitev sodišča
Ključno vprašanje primera je torej bilo, ali je voznik dejansko vozil v skladu s prometnimi oznakami in je temu primerno prilagodil hitrost. Senat je sledil mnenju izvedenca, da bi pri 55 km/h takšen ovinek ob še primernem oprijemu asfalta lahko speljal, ni pa mogel vnaprej pričakovati v resnici bistveno slabšega oprijema.
Zato mu "ni mogoče očitati, da bi moral voziti previdneje in hitrost znižati na bistveno nižjo od predpisane, torej na 35 do 40 km/h, ob kateri bi sporni odsek glede na ugotovljeni koeficient tornosti 0,3 lahko varno prevozil."
Senat Vrhovnega sodišča je na koncu soglasno sklenil, da voznik ni soodgovoren za nastanek nesreče.
Vzdrževalec kršil zakon
Sodišče je ugotovilo, da je vzdrževalec opustil dolžno skrbnost ustreznega vzdrževanja cestišča in postavitve ustrezne prometne signalizacije, torej prometnega znaka za nižjo omejitev hitrosti. S tem pa je bil kršen zavezujoči zakon o cestah in pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah. Zato je obema tožnikoma pripisal krivdo v smislu opustitve skrbnosti dobrega strokovnjaka iz poklicne dejavnosti.
Voznik je od upravljavca ceste in njegove zavarovalnice upravičeno zahteval denarno povračilo za zadobljene telesne poškodbe, prestan strah, škodo na vozilu in stroške postopka, je zaključilo sodišče.
Iz obrazložitve sodbe je razvidno še, da se je na istem odseku istega dne zgodila še ena prometna nesreča. Čez nekaj dni so vzdrževalci odsek očistili in na novo porezkali.
Pravilno, neprilagojena hitrost sem dobil desetletje nazaj od policista, ki ni hotel s prstom potegniti po asfaltu, da bi se prepričal da je polito olje. 4 leta dokazovanja da nisem kriv ampak sodnica napotila na civilno tožbo proti upravljalcu ceste… ...prikaži več za odškodnino, njemu nič kazni.. Torej imel sem prav ampak sodišče pravi da mi to nič ne pomaga. Kot na napis na na grobniku, tu leži Franc, imel je prednost.....