V zgodnjih sedemdesetih letih preteklega stoletja je mednarodni rally postajal vse bolj profesionalen in tovarniške ekipe so se na tekmovanjih vse pogosteje pojavljale s tej disciplini neposredno prirejenimi avtomobili.
Eden takšnih, verjetno najbolj namenski rally avtomobil v zgodovini tega športa nasploh, saj se je v civilnih različicah pojavilo le minimalno potrebno število vozil, je bila tudi lancia stratos HF.
Vesoljska študija
Tekmovalna lancia stratos se je zgledovala po študiji stratos zero, ki jo je italijanski avtomobilski oblikovalec Nuccio Bertone leta 1970 razstavil na avtomobilskem salonu v Torinu. Vendar pa dirkalni avtomobil z njo ni imel skupnega skoraj nič razen imena in zelo osnovnih oblikovnih linij. Bertone in njegov domiselni oblikovalec Marcello Gandini sta namreč v želji po oblikovalski pogodbi z Lancio, ki jo je ravno tedaj kupil Fiat, zanjo razvila futuristično salonsko študijo.
Gandini, ki je sicer sodeloval tudi pri oblikovanju lamborghinija miure in številnih drugih avtomobilov, ki so ustvarjali avtomobilsko zgodovino, je študijo zasnoval na lancii fulvii 1,6 HF, ki jo je v ta namen kupil Bertone.
Pri tem je šel tako daleč, da je zavrgel skoraj vso izvirno fulvio, razen samega motorja, menjalnika in nekaterih komponent podvozja. Tik pred koncem razvoja je bila študija tudi še brez imena. Šele v zadnjem trenutku se ga je domislil Gandinijev kolega, ki je videl napis na nekem letalskem modelčku v Bertonejevi delavnici.
Skladnost interesov
Študija je na torinskem avtomobilskem salonu sicer vse navdušila, potem pa je bilo o njej vse tiho. Bertone je bil zato zelo presenečen, ko ga je vodstvo Lancie čez nekaj mesecev povabilo k sodelovanju.
Ugo Gobatto, prvi direktor Lancie po pripojitvi Fiatu, si je zelo prizadeval za uveljavitev ugleda njegovega podjetja, zato se je precej navdušil za Bertonejevo kompaktno študijo futurističnega sanjskega avtomobila. Gobatta je poleg tega vodja Lanciine športne ekipe Cesare Fiorio nagovarjal, naj jim podaljša dovoljenje za nastope na avtomobilskih rallyjih.
Ob pogledu na študijo stratos sta se domislila, da bi jo lahko prilagodili pravilom o mednarodnih homologacijah in jo razvili v serijski dirkalni avtomobil. Za pridobitev homologacije pa so morali najprej izdelati vsaj 400 »civilnih« različic stratosa.
Ko sta se Gobatto in Fiorio končno sporazumela, kaj želita, sta Bertoneju naročila, naj jima razvije avtomobil kompaktnih mer in s kratko medosno razdaljo, ki bi v potniški kabini moral imeti dovolj prostora za voznika in sovoznika ter običajne pripomočke vključno s čeladami. Pričakovala sta tudi veliko moči, kar najmanjšo maso ter popolnoma nastavljivo podvozje, ki bi avtomobilu omogočalo čim boljšo vodljivost.
Ko se je Gandini avtomobilu posvečal za risalno mizo, sta Fiorio in Gobatto iskala motor. Pravega sta našla v Ferrarijevem 190-'konjskem' dinu V6. Ferrari svojih motorjev načeloma ni hotel prodajati drugim. Ker pa je bil tedaj, podobno kot Lancia, že v polovični lasti Fiata, s katerim je tudi sodeloval pri razvoju tega motorja, je popustil. Lancii je končno prodal nekaj več kot 400 motorjev in menjalnikov in koncept stratosa je bil s tem dorečen.
Uspeh pod Munarijevo taktirko
Dobro leto po predstavitvi Bertonejeve študije so na torinskem avtomobilskem salonu že predstavili prvi prototip dejanskega stratosa in čeprav ta še ni bil pripravljen za tekmovanja, so bili obeti veliki.
Lancia stratos HF se je na dirkah prvič pojavila leta 1972. Tedaj je nastopila še kot prototip, saj Lancia še ni prodala nabora 400 civilnih različic. Ko so bili konec leta 1973 končno prodani vsi potrebni serijski avtomobili, so jo končno homologirali tudi za svetovno prvenstvo v rallyju in zmagoviti pohod se je lahko začel.
Leta 1974 je lancia stratos zmagala na zadnji dirki Targa Fiorio, potem štirikrat zapovrstjo osvojila rally Monte Carlo, zmagovala pa je tudi na številnih drugih avtomobilskih dirkah. Pod taktirko Lanciinega tovarniškega voznika Sandra Munarija je avtomobil osvojil svetovna prvenstva v rallyju za leta 1974, 1975 in 1976 in morebiti bi jih še več, če se pri Fiatu tedaj ne bi odločili, da bodo rallyjevske zadolžitve v bodoče zaupali fiatu 131 abarthu. Lancia stratos je v zasebni ekipi Chardonnet svoj zadnji rally Monte Carlo namreč osvojila leta 1979, še leta 1981 pa se je uspešno udejstvovala tudi na rallyju po Korziki.
Uvrstitev med večne legende
Razvoj popolnoma tekmovalnega avtomobila se je Lancii torej več kot izplačal, saj je stratos na avtomobilskih dirkah kraljeval skoraj vse desetletje, in to ob dejstvu, da se njegovemu razvoju skoraj niso več posvečali.
Edine večje izboljšave so bile namreč le še vgradnja štirih ventilov na motorni valj ter povečanje moči na 250 ter končno na 295 'konjev'. Izdelali so sicer tudi različico s turbinsko polnjenim 560-'konjskim' motorjem, ki pa ni bila preveč uspešna.
Rallyjevske lancie stratos HF so se končno uvrstile med večne legende avtomobilskega športa, nič manj zanimive pa niso ostale niti civilne lancie stratos, ki zaradi svoje redkosti ostajajo vedno znova iskani zbirateljski avtomobili.
