Slovenski kolesarski zvezdnik Primož Roglič (Red Bull-BORA-hansgrohe) ni bil prvič v položaju, v katerem je na pomembni dirki reševal sezono. Večkrat se je po padcih in udarcih, tako fizičnih kot psihičnih, pobiral prav na Vuelti, ki jo je tokrat osvojil četrtič.
Ko bo zdaj 34-letni Kisovčan sklenil svojo športno pot, bo v prvi vrsti znan po tem, da se je po vsakem nesrečnem pripetljaju pobral še močnejši.
Nič drugače ni bilo v sezoni 2024, ki jo bo sicer sklenil na oktobrskem spomeniku po Lombardiji. Prvi in glavni cilj po zamenjavi ekipe je bil namreč znova naskok na prestol dirke po Franciji, ki se je spet izkazala kot zakleta.
In čeprav se je zdelo, da je bil vsaj njegov rojak Tadej Pogačar (UAE Team Emirates) letos enostavno premočan na francoski pentlji, Roglič ni imel niti priložnosti, da bi se izkazal v drugi, zahtevnejši polovici omenjene dirke. Če je bil padec v 11. etapi še nedolžen, je bilo drugače dan kasneje, ko je pri visoki hitrosti nič hudega sluteč zgrmel po tleh pred sprinterskim zaključkom v Villeneuve-sur-Lotu. Poškodbe so bile po koncu etape prehude, da bi nadaljeval Tour. Zlomil si je tudi vretence v spodnjem delu hrbta.
Pred 13. etapo je še tretjič zapovrstjo sklenil nastop na največji dirki na svetu, potem ko je padel in se poškodoval tudi v letih 2021 in 2022. Lani zaradi zmanjšane vloge v tedanji ekipi Jumbo-Visma ni nastopil na Touru.
Vsak padec in razočaranje je Roglič doslej obrnil v svojo korist. Leta 2019 je po tretjem mestu na Giru, kar je bilo glede na razplet dirke razočaranje, na Vuelti nato postal prvi slovenski zmagovalec tritedenskih dirk.
Leto kasneje je po drugem mestu na Touru, ko ga je v predzadnji etapi v kronometru na Planche des Belles Filles prehitel Pogačar, kasneje v koronski sezoni postal prvi slovenski zmagovalec spomenikov, največjih enodnevnih dirk na svetu, dober mesec kasneje pa je znova z najvišje stopničke poziral na španski pentlji.
Po padcu in predčasnem koncu Toura 2021 je na olimpijskih igrah dobre tri tedne kasneje postal prvi slovenski olimpijski prvak v kateri od kolesarskih disciplin, ko si je pod goro Fuji pokoril konkurenco v zahtevnem kronometru, kasneje pa je še tretjič zapovrstjo slavil na dirki po Španiji.
Čeprav je doživel razočaranj dovolj za več karier, nesreča ni počivala niti leta 2022, ko je moral znova po padcu zapustiti Tour. Zdelo se je, da je na dobri poti tudi na Vuelti, a je ob koncu 16. etape grdo padel in predčasno odstopil po drugem mestu v skupnem seštevku, v katerem se je približeval kasnejšemu zmagovalcu Belgijcu Remcu Evenepoelu.
Kasnejšo zimo je preživel predvsem ob mislih na okrevanje operirane rame, ki mu je po številnih padcih povzročala vse več težav. Po ne ravno popolnih pripravah na sezono se je marca lani vrnil z zmagama na dirkah od Tirenskega do Jadranskega morja ter po Kataloniji, preden je maja postal prvi Slovenec z zmago na Giru po veličastnem preobratu v vožnji na čas na Svete Višarje.
Z velikimi cilji je prišel tudi na kasnejšo dirko po Španiji, na kateri pa ni mogel v celoti napasti četrte zmage, saj so se na prvih treh mestih znašli člani iste ekipe, kar je vsaj v zadnjem tednu preprečilo medsebojno napadanje. Roglič je potegnil krajšo in zaostal za Američanom Seppom Kussom in Dancem Jonasom Vingegaardom.
Že prej je bilo jasno, da bo zaradi zmanjšane vloge letos zamenjal ekipo. Red Bull-BORA-hansgrohe mu je ponudila, česar po Vingegaardovem zvezdniškem vzponu ni imel več pri tedanji Jumbo-Vismi. Vlogo prve violine vse bolj ambiciozne zasedbe, podprte z avstrijskimi "zelenci".
A niti v novi ekipi nesreča ni počivala. Dvakrat je grdo padel na dirki po Baskiji, jo predčasno končal in nato še pred Tourom osvojil kriterij po Dofineji. Dirka po Franciji je na njegovo žalost znova pripravila teren za novo vstajanje zasavskega feniksa.
Tri etapne zmage na Vuelti in slaba taktična odločitev v šesti etapi, a je kasneje Roglič le dočakal novo zmago na Vuelti. S tem je postal edini kolesar ob domačinu Robertu Herasu s štirimi zmagami.
Zasavec je s tem tudi slovenskim dosežkom dodal nekaj novih presežkov. S Pogačarjem sta zdaj podpisana pod devet zmag v skupnih seštevkih tritedenskih pentelj. Medtem ko ima Roglič štiri zmage po Španiji in eno po Italiji, je Pogačar trikrat osvojil Tour in letos še Giro.
V zadnjih petih letih sta tako oba slovenska asa osvojila devet od 16 grand tourov, obenem pa sta v letu 2024 Pogačar in Roglič spisala še bolj redko prevlado na najvišji ravni kolesarstva.
Z vsemi tremi osvojenimi tritedenskimi dirkami, Pogačar je postal prvi kolesar po 26 letih, ki je dobil dvojček Giro-Tour, sta Slovenijo priključila Franciji (1964), Španiji (2008) in Veliki Britaniji (2018) kot edinim državam, ki so v enem letu osvojile vse tri dirke.
Roglič je bil tisti, ki je začel pisati prva poglavja razcveta slovenskega kolesarstva na najvišji ravni. Leta kasneje je še vedno tisti, ki lahko postavi piko na i najboljšim poglavjem te prevlade.
Pri skoraj dopolnjenih 35 letih ima še precej časa za pisanje novih zgodb, novih zmag, ki se jih je doslej zbralo 88. Stotica ni daleč, o motivaciji nekdanjega smučarskega skakalca pa ni moč dvomiti. Nenazadnje niti vsi padci in udarci Rogliča doslej v iskanju slave niso mogli ustaviti.
"Veste, veliko je žrtvovanja. Ne le da veliko žrtvujem sam, temveč tudi družina, ljudje okoli mene. Vsi živimo za te trenutke. Resnično obutim veliko veselje, da lahko še vedno to počnem. Hvaležen sem za vso njihovo podporo in da lahko zmagam tudi zanje," je organizatorjem dirke po četrti zmagi dejal kralj Vuelte.
A Kolesarska zveza Slovenije se ukvarja pa bolj z ženskim kolesarstvom? Sicer pa, bravo, Roglič!
Primož, res si car, čestitke
Spet je nekaterim zavezal jezike, bravo Primož.